Partisan Records, 2023

PJ Harvey se po albumskem kreativnem zatišju vrača z intimno zvenečo ploščo I Inside the Old Year Dying. Ta ni nastala iz dveh velikih narativ, ki sta zaznamovali njena prejšnja albuma, temveč iz fragmentov večje pripovedi, zapisane v obliki verzov oziroma poezije v prozi njene druge pesniške zbirke, naslovljene Orlam. Kar pomeni, da se (z)godbarstvu PJ Harvey jezik tokrat prelomi, je bolj pregiben, zagoneten, začinjen s staroselskim dialektom, izraziteje podvržen imaginaciji, nedoumljivemu, fantastičnemu, s temnimi senčenji v ozadju. Skozenj spregovarja več entitet, ki se med seboj brišejo in prehajajo, se vpenjajo v vmesje starodavnega in skrajno lokalnega, ruralnega, toda obenem vase sprejmejo tudi aktualnost, mitskost pop kulture in vseprežemajoči svojstveni panteizem.

Prehod iz beline papirja, skic in verzov, iz tihega zvena v polnokrvni zven tokrat svojstvenih folkrockerskih pesmi, je po eni strani okleščen, celo surov in vtrt v skrajno intimo, obenem pa ga prežema nenehno brnenje tihega šuma, ki obdaja in se mestoma celo zajeda v dvanajst kratkih, na prvi sluh nepretencioznih pesmi. Nepretencioznih zgolj v smislu primerjave s ploščama Let England Shake in Hope Six Demolition Project, prve z arhivarskim pristopom do senčne imperialistične zgodovine Velike Britanije in druge s svojimi soočenji z dejanskim, aktualnim stanjem na terenu ZDA, Afganistana, Kosova in drugod, z vživetjem, izkušnjo, interpretacijo, empatijo, polno različnih govoric, pripovedi in krajev, pretopljenih v umetniško govorico, ki se nahaja v vmesju impresij, poetičnega in angažiranega. Za slednjo je bila angažirana velika zasedba in cel zbor glasov, tokrat pa je glasba nastajala v malem ambientu ozvočenega studia z dolgoletnima sodelavcema Johnom Parishom in Floodom. Ta intimen kontekst, ki se imenitno prostorsko zajeda v samo glasbo, je bil nujen, da je zajel lirično pripoved samih pesmi, ki je tokrat omejena na ruralno okolje Dorseta, gozd in devetletno dekle Iro, ki ji pripoved sledi skozi cikel dvanajstih mesecev. Toda Ira ni samo Ira. Ne gre zgolj za notranji svet odraščajočega dekleta in prelom z otroškostjo. V tem okolju se vse prepleta, staplja, spreminja in prelamlja: osebe, živali, gozd, občutja, narava, glasovi, vsevidno oko Orlam, poželenja, zloraba, predatorstvo, umazanija in lepota. Zato je glas PJ Harvey tokrat več glasov hkrati, vpet v visoke tone, v karatkerizacijo, ki zvensko včasih celo razpade, zahrešči in razpade v vseprisotni zastrtosti, ki veje iz same glasbe. Vsekakor je pregibnost poetskega jezika Polly tokrat  peljala v interpretativne sfere, ki se jih v svoji dolgoletni karieri in številnih preobrazbah še ni dotaknila, kar plošči nedvomno daje dodaten draž. Še posebej v kontekstu same količine glasbe, ki jo je PJ ustvarila do sedaj, še bolj pa ob procesu »slačenja« njene glasbe v obliki izdajanj demo verzij njenih plošč v zadnjih letih. Vendar hkrati povejmo: to ni nova herojska preobrazba v seriji preobrazb uspešne avtorice, niti plod momenta ustvarjalne krize, dvoma, ki je avtorico pripeljal do »očiščenega bistva« lastne ustvarjalnosti – skozi prvo narativo pristajamo na diktat sodobne kapitalistične družbe in produkcije o nujnosti in herojskosti nenehne preobrazbe, z drugo pa negiramo dvom kot absolutno nujen in vseprisoten element vsakega ustvarjalnega procesa. Plošča je kontinuacija njenega ustvarjanja, je plata PJ Harvey, kot jo poznamo, in to mora biti jasno vsakemu, ki malce bolje spremlja njeno ustvarjanje.

Čeprav I Inside the Old Year Dying lahko opredalčkamo kot folk plato, ne pričakujte krhkosti, hrepenenja in zlomljenih src ter svetobolja, ampak skrajno konfuzen, zastrt, čuten in hrapav zvočno-liričen svet, ki je ravno dovolj življenjsko trd in krut ter hkrati fantastičen in poetičen, da te v dvanajstih skladbah zagrabi s svojo enigmatičnostjo. Tej sledi tudi glasba, ki je resda okleščena, toda obenem slojevita v svoji tihi zastrtosti, z vnosom skozi efekte predrugačenega vsakdanjega šuma, smelo uporabljenimi distorzijami ter iskanjem tenzije med hrapavostjo in čistostjo melodičnih linij. Gre za pesmi pridušenih refrenov, občasnih večglasij z glasovi Parisha, igralcev Bena Wishama in Colina Morgana ter v ozadju brnečih zvočnih zank.

PJ Harvey in sodelavci so dovolj prefrigani, da glasbe niso peljali v sodobno folk rock mlakužo, temveč jo prej z malce širšim poslušalskim zamahom lahko pritaknemo v polje alternativnega folka temačnejših odtenkov, zazrtega v polje okultnega in izhajajočega iz sfere industrial glasbe. S tem, da PJ Harvey ni okultna, čeprav izhaja tudi iz okoliškega folklornega izročila, se spet imenitno poigrava med namišljenim, fantazijskim, s pripovedništvom in (avto)biografijo, saj nenazadnje izhaja iz okolja, v katerem biva in v katerem je sama odraščala, torej iz Dorseta. Obenem izkoplje njegovo preteklost z uporabo starega lokalnega dialekta, ki ga smelo uporabi na zvenski in večpomenski ravni ter v relaciji med arhaičnim in sodobnim ter prehajanjem med njima. Kar nam, poslušalcem_kam, onemogoči neposredni dostop do lirske tvarine, ampak nas hkrati zagonetno vleče vanjo. Obča melanholična sanjavost plošče, ki veje v mehkih kitarskih ali klavirskih melodijah, ponavljajočih akordih, ujetih v odmeve in zamike, ob visokem glasu, je zgolj navidezna, podprta s temačnejšimi odtenki skritega šuma, brnenja, kroženja, vsiljevanja v glas in pripoved, ki ji daje temačnejši pridih. Ta jo nehote približa aktualni temačnejši ambientalni muziki in obenem starejšim gotskim darkerskim scenam. Toda da ne bo pomote, kljub brstečim emocijam in močnim poetično-liričnim figuram to ni emo, še manj romantika. Zastrtost zvočne materije v kontrastu z glasom, interpretacijo in pripovedjo ter bolj ustaljenimi zveni rustikalnega kitarskega fingerpickinga, električnih kitarskih akordov, klaviatur in zadržanih bobnov daje tej fragmentarni uglasbljeni poeziji dodatno dimenzijo, novo čutno in emotivno podstat ter s tem neko univerzalnost, ki jo loči od poezije. Skozi to poezija postane pesem, skladba, folk rock, ki poeziji nadene zvensko atmosfero ter jo s tem preobrazi v glasbeno skladbo. In v tem trojica nedvomno uspe. I Inside the Old Year Dying ni uglasbljena poezija, dodatek h knjigi, temveč samostojna entiteta, ki je s svojo fragmentarnostjo, izbranimi poemami in verzi iz knjige še bolj enigmatična, nedoumljiva, toda hkrati čustveno širše izpovedna, z drugimi odtenki in poudarki. Iz njih zvenijo trpkost, tragičnost, vzhičenost, surovost, poetičnost in skriti šum, ki vzbrsti na koncu v disonančnih kitarah skladbe A Noiseless Noise in se povrne v razdrobljeno, napeto tišino.

Čeprav I Inside the Old Year Dying ne prinaša celovite slike, ki jo predstavlja novela v prozi Orlam, je celovita plošča, ki me kot avtorja postavlja pred zadrego, ker na njej nimam izpostavljenega komada. Posluša se v celoti in zahteva vračanje vanjo. Z njo je PJ Harvey ponovno ustvarila močno, samostoječo ploščo, smelo premestila različne stile, pristope, čase in vsebine, jih mehko zastrla in vpela v vmesje aktualnega in nečesa starega, arhaičnega. Izognila se je neposrednosti prejšnje plošče ter na svoj način vstopila v in predrugačila formo, ki večinoma že na daleč predvidljivo smrdi po osebni izpovednosti in namišljeni iskrenosti, obenem pa je spet vzpostavila zvenski prostor, v katerem se nam delno odstira, a predvsem spet zastira.