P. J. Harvey je glasbenica, ki se zelo uspešno in kreativno vklopi v umetniško vlogo, ki si jo ustvari zase, vendar pa se tega imidža tudi zelo hitro naveliča. Tako je vsak izmed njenih albumov določen z nečim drugim. Razen prvih parih albumov, bi lahko rekli, da so vsi njeni albumi do neke mere konceptualni, vendar to ni ravno res. Prej bi vzdržalo, če rečemo, da imajo svojo tematiko ozko določeno s trenutnim zanimanjem, ki si ga P. J. Harvey določi kot center svoje trenutne umetniške podobe.

V podporo svojemu usvarjanju je skozi svojo glasbeno kariero, ki traja že od začetka devetdesetih let, prešla od provokativne egapolne kraljične, do ljubeče velemestne začudenke, uporabljala energične postpunk kitare in zafektiran polomljen klavir. Na novem, že osmem albumu se postavlja v vlogo vojne priče, umetniške dopisnice z vojnega področja. Tematika albuma je več kot zgolj politična. Dotika se vprašanj državljanstva in zgodovine konfliktov, povezuje angleške nasilne korenine s tem, kar se trenutno dogaja v svetu. Zanimata jo politika, družba in povezava človeka z domovino. Njeni vplivi v času pisanja so bila branja poezije angleških političnih aktivistov, napajanje s slikami Dalija in Goye, gledanjem Kubrickovih filmov, zgodovinskih dokumentarcev ter branjem pričevanj civilistov v Iraku in Afganistanu. Večina osnutkov za novi album je bila napisana s pomočjo inštrumenta, ki se mu reče avtoharfa in je neke vrste prednastavljena ročna citra, ki izgleda kot starogrška lira. Album je torej nekaj povsem drugačnega od tistega, kar je P. J. Harvey ustvarila pred tem, sama pa pravi, da je zelo zadovoljna in srečna, ker se ne ponavlja.

Pravi tudi, da je pri sebi, kot ponavadi, ko zaključi neko umetniško celoto, začutila, da pravzaprav sploh ni glasbenica, ampak, da ji je veliko bližje pisanje pesmi brez glasbene podlage. Njeno pisanje, pravi, se je pred novim albumom zelo spremnilo. Zdaj se osredotoča izključno le na besede in nekatere od teh besed ostanejo le kot pesmi brez glasbe, druge postanejo kratka proza, tretje pa kar same kličejo po uglasbitvi. Tak način nastajanaja pesmi, jim utre zelo močne korenine, pesmi delujejo že v samem jedru in so zato precej močnejše. Še ena izmed novih metod, ki jo je Harveyeva ubrala pri pisanju novih pesmi je, da jih je, preden se je dotaknila kakršnegakoli inštrumenta, zgolj pela v akapela izvedbi. Želela je namreč doseči, da bi bile polne upanja, združevalne, da bi imele povezovalno moč. Želela si je melodij, ki bi vodile k popevanju, da ne bi bile tako zakoreninjene, kot folk pesmi, ampak bolj nad tlemi, plavajoče, gibajoče. Predvsem pa take, ki bi lahko bile odpete v večglasju. In če poslušamo prvi single z novega albuma, z naslovom »The Words That Maketh Murder", ji je to celo nekako uspelo.

Pesmi za novi album so nastajale dve leti in pol, začenši že v času izdaje njenega prejšnjega albuma »White Chalk«. Posnete so bile v petih tednih, od lanskega aprila do maja, v lokalni cerkvi v domačem Dorsetu. Za snemanje v cerkvi se je, po pričevanjih, odločila, ker se ji je zdelo, da bi bilo snemanje novih pesmi v studiju »grozen neorganski proces«. Producent Flood je cerkev v Dorsetu opremil z najboljšimi mikrofoni, kar se jih je dalo dobiti in večino komadov posnel v živo, skupaj s petjem in igranjem.

Nova usmeritev P. J. Harvey v nekakšen folk eklekticizem naj bi dokaj dobro opredeljevala trenutno stanje v Angliji in če bodo Britanci njen nepridigarski način osvetljevanja družbene klime znali vzeti za svojega, bo novi album tam zelo uspešen. Nedavni nastop Harveyeve na BBC-ju z besedilom, ki pravi, da je konec časov plešoče Anglije, in kimajočim Gordonom Brownom, že kaže na to. Sicer pa povprečnemu evropskemu ali celo ameriškemu poslušalcu plošča na prvi posluh ne ponuja toliko pop senzibilnosti, kot jo je na primer plošča »Stories From The City, Stories From The Sea« ali toliko usmerjenega alter rock pomerjanja, kot na »To Bring You My Love«, vseeno pa bo tokratni odmik manj »naporen« kot tisti s prejšnjo ploščo »White Chalk«. Uporaba »samplov« v komadih je še nekaj, kar prav zanimivo zbode v ušesa. Niney-ev »Blood and Fire« tako odlično zadane v melodijo pesmi »Writen On The Forehead« in s svojim slavospevom neizbežni apokalipsi pripne pentljo na njeno besedilo. Nekdo je v neki drugi recenziji te plošče napisal prispodobo, ki zelo dobro opisuje »Let England Shake« in gre takole: »Kot bi zrl v zelo plitek bazen in na dnu gledal, kako spremenjen, a vseeno enak in razpoznaven je svet na dnu.«

P. J. Harvey je očitno na samem vrhu svoje kreativnosti. Z novim pristopom do svojega ustvarjanja so ji uspele pesmi, ki si jih je želela posneti že zelo dolgo. Čeprav na videz prilepljene na ozko tematiko, kot je na primer prva svetovna vojna, se pesmi na plošči dotikajo odnosa do sveta vsakega od nas, pa naj si prizadevamo zatajiti neželjenih vplivov družbe ali ne, najsi živimo v Angliji ali ne. Zamenjajte imena s svojimi in sporočila ostanejo enaka. Sporočila Harveyeve niso dogmatična, niso pristranska ali vsiljujoča, ampak ravno toliko odmaknjena, da so zelo dostopna. Tako zrelo pop izraznost, tako dovršeno in hkrati ekstravagantno umetniško celoto bomo morali v letošnjem letu gotovo zelo intenzivno iskati, da ji najdemo par. Prav zanimivo bo videti, kako hitro se bo svojemu trenutnemu umetniškemu konceptu P. J. Harvey uspela odpovedati in kaj razburljivega bo našla v prihodnje.