POGAVRANJEN: Jedva čekam da nikad ne umrem

Arachnophobia Records, 2016

S hrvaškim metalom se na naših frekvencah ne srečujemo prav pogosto. Zato vam v nocojšnji Tolpi bumov predstavljamo zagrebške black metalce Pogavranjen in njihovo tretjo dolgometražno stvaritev »Jedva čekam da nikad ne umrem«, ki je februarja letos izšla pri poljski založbi Arachnophobia Records.

V glasbi Pogavranjen je vse skrbno in načrtno izbrano. Ime benda je njihova samonikla izpeljanka za metamorfozo človeka v krokarja oziroma temu podobno počlovečeno bitje. Na albumu se v takšni in drugačni simboliki vseskozi pojavlja tematika smrti. Z njo pa tudi (ponovno) rojstvo in vprašanje življenja po smrti, na kar namiguje že naslov »Jedva čekam da nikad ne umrem«. Nasploh je religija močno prisotna v besedilih in naslovih skladb. Šest kompozicij na albumu nosi imena raznih božanstev različnih verstev sveta, od grške in azteške mitologije do judovstva in budističnih naukov, pa tudi  zoroastrizma, ene najstarejših in že pozabljenih svetovnih religij.

Tako kot besedila je »poduhovljena« tudi muzika. Na albumu tako ne bomo srečali »blast-beatovskega« udrihanja bobnov ali masivnih kitarskih rifaž, tudi vokali so večidel čisti. Pogavranjen so svojo agresijo prejšnjih izdaj usmerili v bolj sofisticirano izrazje, ki pa ni nič manj temačno. Kitarski napad v tem primeru res ni napad v pravem pomenu besede. Udarne in hitre riffe nadomestijo odzvanjajoče in melodične post-metalske kitare, zamazane z rahlo distorziranim zvokom, ki pa lahko vsak čas preide v obupano disonančno ječanje. Kitarska slika se lepo zlije z raznimi efekti in prispevki sintov, ki pa le redko bodejo v ospredje in jih ob tako širokem zvočnem spektru niti ne zaznaš. S svobodnim pristopom k formiranju skladb Pogavranjen na trenutke izžarevajo tudi prebliske svobodne improvizacije, vendar na popolnoma nevsiljiv in organski način. Razpoloženje pesmi vseskozi niha. Za ključen vezni člen med instrumenti in njihovimi posameznimi deli pa se izkaže delikatna bobnarska poliritmika, ki še tako odsekane in nekompatibilne dele poveže v smiselno celoto.

Noben segment tega melanholičnega tavanja skozi album pa se v skladbah posebej ne izpostavlja. Zastrašujoče in nihilistično ozračje se vleče iz skladbe v skladbo in se zdi tako pristno prav zaradi unitarnih in skrbno zastavljenih aranžmajev. Čeprav se prispevki posameznih instrumentov nikdar ne zakoličijo v brezciljno repeticijo ter se v toku muzike vseskozi preobražajo in prilagajajo novim usmeritvam, pa se skladbe ob dolgih minutažah zdijo precej ciklične. Meje med pesmimi se zaradi medsebojne podobnosti vseskozi meglijo in posluh vseh šestih skladb se zdi kot ena sama dolga melanholična kompozicija, polna odsekavih preobratov. Nevajena ušesa bodo nemalokrat ostala zmedena in album v tem pogledu od poslušalca terja večkratna poslušanja, da opazi vse fine podrobnosti, ki jih ponuja.

Tako kot ima vsaka stvar svoje nasprotje, ima tudi ta nepokorna in avtokratska drža albuma svoje trenutke brezvladja in zmešnjave. Ti se kažejo denimo v bobnarskih kaotičnih »free jazz meets death metal« izletih, kot je razvidno v skladbi »Kalpa«, ali pa trenutkih, ko se kitare odrešijo svoje sanjavosti ter uporabijo tudi hitrejše in masivnejše pasaže. Med bolj razgibane skladbe spada »Xolotl«, ki nosi ime po azteškem bogu podzemlja, temu primerna pa je tudi demonska prelevitev vokala. Prav takšni odvodi puščobno in skrajno turobno krajino hipoma popestrijo, zato bi si jih ponekod želeli še več. Po drugi strani pa ravno izogibanje konvencionalnosti in kompleksna drža delata Pogavranjen tako posebne.

Živi nastopi Pogavranjen so bolj kot ne redki, a vseeno upamo, da jih kmalu uzremo tudi na naših odrih.