KUD Zvočni izviri, 2022

»Janša dol! Janša dol!« Ko se album začne s posnetkom skandiranja petkovih protestnikov, ki zahtevajo odstop zdaj že nekdanjega premierja, in se hipoma nadaljuje v zvočnem krešendu razigranega orkestra, v katerem takojci zaslišimo tako rockovske kot jazzovske prvine, vemo, da nas v nadaljevanju čaka nekaj posebnega ... In res, omenjeni citat oziroma terenski zvočni posnetek polpreteklega političnega dogajanja je le eden od mnogih, ki nas pričakajo na plošči Pogum pogumnih istoimenskega projekta neutrudnega Zlatka Kaučiča. Tako med drugim slišimo papežev govor o migrantih, besnenje Grete Thunberg o politikih, ki bolj govoričijo, kot da bi zares nekaj ukrenili glede podnebne krize, in zadnje besede temnopoltega Georgea Floyda, ki so ga policaji brezčutno umorili.

V skladu s temi posnetimi besedami, ki dostikrat uvajajo posamične dele več kot enourne suite ali pa jih slišimo na sredi komadov, je tudi posvetilo, ki ga preberemo na ovitku – suito so navdihnili zdravstveni delavci, ki so pomagali ljudem v času pandemije, tisti, ki protestirajo proti avtokratom in pomagajo beguncem, in ljudje, ki hočejo dobro temu planetu. Vsem njim je album tudi posvečen. In ker se posvetilo sliši nadvse pomembno, je Kaučič kajpak za svoj projekt izbral odlične glasbenike, ki so v slikovito zvočno delo povezali številne sloge in tudi obdobja. Muzika ves čas valovi in vibrira. Od free jazza do free rocka in vsega, kar je vmes. Tako kot pri Orkestru brez meja vešči briški tolkalec in bobnar na albumu ne igra, pač pa je napisal vso glasbo in zasedbi dirigiral ali, bolje rečeno, jo usmerjal v navdihnjenem in zavzetem muziciranju.

Zasedba Pogum pogumnih je sestavljena iz slovenskih in italijanskih glasbenikov, ki jih že dobro poznamo z domačih odrov. Slovenski del tegale mini orkestra tvorijo člani Komba B in Komba C: Tomi Novak, Žiga Ipavec, Robi Erzetič, Timi Vremec, Matjaž Bajc, Anton Lorenzutti, Ajk Vremec in Tilen Kravos, medtem ko so za pihalno-trobilno sekcijo zadolženi italijanski jazzisti Ivan Pilat, Flavio Zanuttini in Marco Colonna. Projekt je bil premierno izveden na lanskem festivalu Jazz Cerkno, na albumu pa slišimo posnetek nastopa v Novi Gorici oktobra 2021 v sklopu festivala Oktober Jazz ter v sodelovanju z italijanskim festivalom Jazz & Wine of Peace. Gre za deveto ploščo, ki jo je založilo društvo Zvočni izviri, v okviru katerega delujejo tudi Kaučičeva glasbena šola in več variant zasedb Kombo.

Kot že omenjeno, je suita karseda pisana in žanrsko razprta, a po drugi strani vedno homogena ter dramaturško in zvočno sklenjena. Vrvež malone neidentificiranih zvokov se izmenjuje s slavnostno zvenečim skupinskim igranjem, ko imamo vtis, da poslušamo nek dobro začinjen big band iz prihodnosti, ali pa z bolj rockerskimi pasažami, ki se spogledujejo tako z art-rockovskimi prijemi kot z zappovskim direndajem. Marsikateri del suite – mimogrede, njenih deset delov nima posebnih naslovov – je ozaljšan s solističnimi prebliski. Ti so enkrat krajši in sunkoviti, drugič pa se razvijejo in razvejajo v sogovoru z drugimi inštrumenti. Po solističnih pasažah posežejo tako italijanski pihalci in trobilci kakor tudi domače sile iz dveh Kombov, zato je izid teh intervencij, ki nemalokrat z drugačnim zvenom zarežejo v siceršnje zvočno dogajanje, neobičajno raznolik, tako po strukturi kot zvenu.

Po potrebi vznesen ali igriv, ali pa prijetno kakofoničen – tako zazveni orkester Pogum pogumnih. Navduši nas še zlasti navidezna lahkotnost, s katero glasbeniki različnih generacij in kulturne ali zvočne osebne zgodovine najdejo skupni jezik ter razigrano povezujejo rockovske in jazzovske elemente, ki se brezšivno prežemajo, vmes pa klasično strukturo presekajo z izjemnimi improviziranimi solističnimi vpadi. Godba orkestra se gibko sprehaja od svečanega do otožnega vzdušja, ko, denimo, v delu suite, v kateri slišimo besede Georgea Floyda »I can't breathe«, zategla trobenta še bolj podčrta nesmiselnost njegove tragične smrti. K pravcati zvočni drami suite, v kateri vrvi in brbota od šumov in prasketanja, piskov in krikov, prispevajo ne le posemplani govori, pač pa tudi dobro odmerjeno cvrčanje elektronskih efektov. Ni kaj, pogumna godba za pogumne čase in zgleden primer angažirane glasbe, ki se v zvočnem popisovanju sedanjosti spogleduje tako z zgodovino kot s prihodnostjo.