Real World Records, 2023

Ko stopamo skozi prostore galerije ali muzeja in se prepuščamo, da nas tamkaj zbrana umetniška dela zapeljejo skozi različne občutke in misli, se navadno zavedamo, da je naše doživljanje slej ali prej pogojeno s poznavanjem širšega konteksta, v katerem je delo nastalo. A razumevanje zgodovinskega, umetniškega obdobja ali življenjske poti avtorja vselej ne vliva tolikšne moči občutij, kot jih prostor oziroma okolje, ki je delu izvorno pripadalo, pa naj bo to tiha prostranost katedrale, v kateri visi slika nabožnega motiva, sprejemna sobana dvorca, ki jo s portreta premerja aristokrat častitljivega pogleda, ali pa zid umazane ulice, obarvan z grafiti.

Ob poslušanju tokratne plošče v Tolpi bumov kaj hitro zdrsimo v takšna ali drugačna premlevanja o odnosu med avtorjevim delom in okoljem, ki ga obdaja in sooblikuje. Album Abri Cyclonique, prevedeno kot Zatočišče pred ciklonskim viharjem, tvori nabor napevov, ki jih je glasbenik Moïse Polobi zlagal skozi svoje dolgo življenje, si z njimi krajšal delo v odročni samoti tropske goščave, nagovarjal bitja in duhove gozda ter pripovedoval o svojih pripetljajih. Polobijev samosvoj izraz izhaja iz tradicionalnih ritmov rodnega otoka Guadeloupe. Tolkalska godba, imenovana gwo ka, združuje sedem ritmičnih vzorcev, od katerih je bil v preteklosti vsak vezan na različne plati življenja sužnjev: nekateri ritmi so spremljali dela na plantažah, drugi izražali tegobe in lepote ljubezni, spremljali praznovanja in gojili uporno zavest.

Moïse Polobi je pod urok ritma zapadel v mladih letih, ko je z materjo prvič obiskal lewoz – dogodek, na katerem se ob koncu tedna h glasbi in plesu zbere množica iz okoliških skupnosti. Četudi je tradicija gwo ka močno vezana na kolektiven duh in doživljanje, je Polobi svoje napeve večinoma izvajal le v družbi narave, kjer je gozdaril, ribaril, lovil. Med pandemsko karanteno se je nekega večera pridružil glasbeni seansi na domu prijatelja in člana zasedbe The Gwo Ka Masters Kloda Kiavuéja in tam ga je zapazila ustanoviteljica glasbene agencije 3D Family ter ga sčasoma prepričala v snemanje plošče. V studiu se mu je s tolkali, vokali in kitaro pridružila že omenjena zasedba Gwo Ka Masters, ki je v zadnjih letih ob sodelovanjih s saksofonistom Davidom Murrayem in pianistom Omarjem Soso že poskrbela, da je zvok otoške tradicije obšel svet in se ob spajanju z jazzom in funkom preoblikoval v nove variacije. Kot zadnji, a bistveni ustvarjalec, ki je z dodatnim naborom inštrumentov in svojimi produkcijskimi prijemi razširil in izoblikoval zvočno sliko plošče, se je glasbenikom na otoku pridružil še producent Liam Farrell.

Trinajst napevov, ki jih je Polobi za album izbral s svojih zaprašenih, doma posnetih kasetnih trakov, nam pripoveduje o najrazličnejših prigodah, nezgodah in neskončnih vandranjih, o otoškem življenju in težkih kolektivnih spominih iz njegove zgodovine ter o zapuščini, ki jo je, kljub mnogim preizkušnjam, ohranil uporni duh ljudstva. Tudi brez razumevanja besedil pesmi se njihovi pomeni kot ekspresionistično kričeče barve občutij razkrivajo skozi množico grlenih odtenkov glasu in raskavih zateglih klicev. Ton govora, medklici in medmeti so kakor grimase ali kretnje rok, ki pojasnjujejo dogajanje in pritrjujejo pripovedi. Njen ritem v ohlapnih sinkopah sledi toku kontrabasa in razpršenemu ritmu tolkal, ki se skupaj z zvočnimi efekti razlegajo in pomikajo po prostoru ter se mešajo v dubovskem odzvanjanju. Skozi nekatere skladbe zasanjano odzvanjajo melodije vibrafona in prasketanje kitarskih strun. Na albumu prevladuje umirjeno vzdušje, ki v določenih delih pospeši, a ne da bi s tem v razposajenem duhu sililo h plesu. Tradicionalni gwo ka ritmi počasnejših tempov se navadno navezujejo na stanja žalosti in introspekcije, Polobi pa svoje pesmi najraje izvaja v upočasnjeni različici ritma toumblack, ki izraža stanje ljubezni in radosti.

Zvočna podoba albuma Abri Cyclonique je v gosti in izpiljeni produkciji prežeta z mistično dubovsko globino in ovita v zasanjano, skorajda triphopovsko meglico. Nadvse prijetno uglajeni zvok produkcije v kontrastu s Polobijevo raskavo, ekspresivno dinamično naracijo ustvarja določeno notranjo napetost, ki pa ne preide v preveliko razhajanje. A vendar se lahko ob tem vprašamo, čemu je potrebna zvočno tako nabita produkcija za glasbo, ki je navadno izvajana v minimalistični postavi dveh tolkal in vokala. Zdi se, da je producent Liam Farrell snemalni proces v duhu ustvarjalne svobode speljal v sebi bolj domače žanrske vode, pri tem pa zvok tolkalske zasedbe Gwo Ka Masters konkretno potisnil v ozadje. Farrel je pred leti za eno svojih vidnejših produkcijskih sodelovanj za album zasedbe Mbongwana Star iz Kinšase prejel veliko hvale, ker je z zvokom svoje produkcije odlično zadel hrupno, nasičeno vzdušje urbanega okolja, na tokratni plošči pa bi mu lahko očitali prav nasprotno. Zvok tropskega gozda recimo prvič zaslišimo šele proti koncu plošče, pristno vzdušje glasbenega rituala pa nekako le v skladbi Pandjambel, v kateri člani z vokaliziranjem oponašajo zvok tolkal. Morebiti bi moral producent na otoku preživeti le malo več časa in se prepustiti vandranjem skozi tropsko goščavo. Kajti po vsem povedanem se z radovednostjo vprašamo: kako zvenijo tisti posnetki z zaprašenih kasetnih trakov, na katerih Polobijeva boben in napev poslušajo le gozd, skale in reka?