PRINCESS NOKIA: 1992

PRINCESS NOKIA: 1992

Recenzija izdelka
23. 12. 2016 - 19.00

Samozaložba, 2016

 

 

Orisha, my alter

Got coins on the counter

 

Destiny Nicole Frasquieri oziroma Princess Nokia je trenutno v hudem vzponu, ki mu skorajda ni mogoče slediti. Kariera te posameznice – s pripadajočimi zarotnicami in zarotniki – je odbrzela skozi nekaj samovoljnih metamorfoz umetniške in performerske persone, a trenutno - in najbolj prepričljivo - se govori o mladi vzhajajoči zvezdnici neodvisnega in feministično ozemljenega hiphopa. Seveda ima ta sicer dominantno moška ekspresivna, stilistična, žanrska in pač splošno socialno-kulturna linija popularne glasbe zadnjih desetletij tudi svojo bero izstopajočih ženskih avtoric različnih izvorov in usmeritev. Za raznorodno in aktualno bero bolj underground raperk vas napotujemo k posebni ediciji DJ Grafitov, ki jih je radijska kolegica KaktusKaktus naslovila »Rhyme Kickerke«. A v vsem tem se ravno Princess Nokia zdi kot ukrojena za trenutno generacijo – raperka, ki prihaja po lekciji riot grrrl gibanja in pač splošne absorpcije feminističnega aktivizma, tudi iz punk in hardcore kontinuumov, v najbolj mainstream dele indie glasbene panorame. To pomeni, da lahko pri Nokii prepoznavamo in doživljamo momente opolnomočenja, samoafirmacije, upora in hujskanja k odklepanju potencialov ravno skozi esencialne prvine hiphop izraznosti, naracije in podobja, ki so sprejete in obenem subvertirane skozi živeto izkušnjo aktivirane posameznice in njene združbe, njenih okolij, njenega »hooda« itd.

A ker sam niti približno nisem interen taki ali drugačni, zgodovinski in/ali aktualni hiphop kulturi, del časa neizogibno ne prepoznam in ne razumem, na koga ali kaj se Princess Nokia nanaša ter kaj ali koga »reprezenta«. Zato pa ob povezavi in transmutaciji riot grrrl linije v njenem izrazu pomislim na ene od nenamernih botrinj tega gibanja, izjemne in že rahlo pozabljene Babes In Toyland. In ko se spomnim na Kat Bjelland, ki v komadu »Ripe« vpije »I know, I know, I know... shut up,« sem kaj kmalu v pravem toku. Rojena leta 1992 in po lastnih besedah v vseh pogledih produkt rojstnega New Yorka, se Destiny identificira – tako v govoru kot v številnih skladbah – kot afrokaribska ženska z močno navezavo na matrilinearno in splošno žensko predniško linijo. V tem, in ne samo tem, pa se nujno spomnim tudi na velikanko afro-ameriško-karibske ženske, feministične, lezbične literature in aktivizma, Audre Lorde, ki se je dober del svojega življenja potikala po istih ulicah, ter na njen roman »Zami: Novo črkovanje mojega imena«. K njej se še vrnemo.

Plošča »1992«, ki sledi predhodnim skupkom ne izključno hiphop komadov, je pravzaprav prva povsem raperska plošča Princess Nokie. Izdana v samozaložbi ter dostopna na spletu, trenutno povzroča močne valove v najrazličnejših krogih, klikah, miljejih – valove, ki gredo od najbolj underground prizorišč do, če prav razumem, revije Elle. Slabe pol ure dolg nabor skladb ima že takoj na začetku postavljene štiri najmočnejše kose, ki so povečini pospremljeni tudi s precej elaboriranimi videospoti. Uvodna »Bart Simpson« z doperskim beatom in počasnimi pihalnimi sampli hitro pokaže, kje si Princess Nokia išče zglede, je nekakšen obračun z otroštvom in šoloobveznostjo ter slavljenje statusa outsiderke, lažnivke in luzerke, ki so ji vse poti v prihodnost odprte kot zvezdno nebo. Mračnejši odtenki osirotelosti, nadomestne matere, pretepanja in premeščanja vztrajno vznikajo, a se v končni fazi uklonijo in zlijejo v to, kar avtorica prepozna kot sebe, svojo prednost, moč in frikovstvo. Nato je tu še en izmed hitov »Tomboy« z netipičnim slojevanjem prehajajočih glasov in odprtim koncem, ki seveda subvertira ravno slengovsko koncepcijo iz lastnega naslova. Ta skladba o, med drugim, ponosu na lastne telesne mere gre dlje in kot marsikatera druga izvede reapropriacijo tipičnega moškega raperskega »swaggerja« o tem, kaj kdo je, kaj ima in kaj bo naredil. Ona je »hoe«, »bitch«, ki si vzame to, kar hoče, in kot slišimo v sledeči »Kitana«, je tudi tista, ki reče »you can suck my dick«. »Kitana« je sploh prava fajterska himna, ki obračuna z vsemi preteklimi, aktualnimi in bodočimi sovražniki, situira lastno početje z izjemnim verzom »Rhymes I spit are sick, see you bleeding from your jugular« ter se obregne ob kulturo konstantnega strahu, ki ženskam ne dovoljuje brezskrbnosti pri najelementarnejših rečeh. Vse to pa na nalezljiv način odrapa prek podtalno mračne intersekcije basovske linije in melodičnega motiva.

Po »Kitani« na vrsto pride po mojem najmočnejša skladba na albumu, prelepa »Brujas«. V njej Nokia kot vrhovna »bruja«, torej čarovnica, prek sestavljenk, kot so »ghetto witches«, »speaking in tongue bitches« ter klasična »witchcraft, bitchcraft«, ki jih brundajo potvorjeni in pitch-shiftani glasovi, stvari hitro postavi na svoje mesto. Kaj sploh povedati o tej prikladni poosebitvi brezčasnega družbeno-magijskega in zatiralsko-preganjalskega arhetipa, ki se na tej točki zdi že skoraj samoumevna? Princess Nokia pove veliko. S svojimi prijateljicami pokrije vse štiri strani neba in se postavi pod protekcijo orishijev jorubske in kasnejše voodoo tradicije. V enem izmed refrenov oziroma »hookov« vztrajno ponavlja »Orisha, my alter«. Princip tovrstnega magijskega alter ega pa preteče razvije z verzi »I'm a shape-shifting bitch, you don't know who you loving«. Prav tako kot je Audre Lorde že od mladosti opazovala različne afrokaribske ženske in opisovala njihovo gibanje, njihov »swing« in »vibe« ter primerjala, katere med njimi bolj spominjajo na afriške, tako Nokia znotraj enega samega hiphop komada z njej lastno dikcijo in kadenco vleče linije – Afrika, Nigerija, Portoriko, New York ter opazuje njihovo resonanco v sebi, prijateljicah in uličnih množicah. Lorde je menila, da je jezik najmočnejše orodje odpora, zato je v svojih posvetilih in blagoslovih na plano vztrajno vlekla Afrekete, hčerko Velike Matere in jorubsko entiteto, ki jo je okarakterizira takole: »the mischievous linguist, trickster, best-beloved, whom we must all become.« In kaj je boljše za udejanjenje tega kot žlahtni poganjek žive afroameriške poezije 20. in 21. stoletja, ki je hiphop? Z besedami Nokie - »Yeah, my words are the reasons that I'll never use guns«. 

O čarovništvu pa le še toliko, da gre v »Brujas« Princess Nokia  dlje s tem, ko v komadu vzpostavi nerazrešeno napetost med temno in svetlo magijo, med transmutacijo sovražnih urokov v luč ter nadvlado in šefovstvom tistih resnično zajebanih čarovnic, med katere se prišteva. Zakon! Stvari se namreč v življenjskem flowu nikoli ne razrešijo povsem brez ambivalence, zato ni razloga, da bi se v tem odličnem coprniškem komadu, ki poleg zavezništva in sestrstva v poslušalca trešči tudi s surovo in spoštovanje zahtevajočo elementarno močjo suverenega ženskega dostojanstva.

Tukaj nakazano identitetno nihanje je tudi sicer značilno za dosedanjo pot Nokie, na nek način pa se kaže tudi znotraj same enote tega albuma. »Brujas« sledi par za odtenek manj močnih kosov, nemara pa se le nahajajo in artikulirajo v območjih, do katerih premorem manj afinitet. Se pa stvari povsem na koncu tudi v zvočnem smislu spet nekoliko intenzivirajo in zdrobijo v lo-fi smer ter bolj diktafonsko direkten recital, ki se materializira v zaključni »Tweety Bird (Freestyle)«. »1992« je v svoji kompaktnosti zavajajoče tekoč, celo »uporaben« izdelek, ki pa ravno v pristajanju na neko navidez transparentno sprotnost in vsakdanjost uspe peljati določene emancipatorne aspekte presenetljivo daleč.

 

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness