Domino Recording Company, 2023

Pred trinajstimi leti je Joe Casey denar služil kot vratar nekega gledališča v domačem Detroitu. Njegovi nekdanji kolegi z univerze so se že davno razkropili po kulturnih metropolah države in ustanovili različne glasbene projekte, sam pa je po končani filmski izobrazbi ostal v mestu, ki ga nekako ni hotelo izpustiti iz svoje pesti. Preživljal se je s kratkotrajnimi, priložnostnimi zaposlitvami, vpliv družbeno obubožanega Detroita, ki je s svojimi socialnimi in ekonomskimi bedami najmočneje pritiskal prav na prekariat, pa je Casey dušil s pitjem. Iz depresivne rutine ga je končno pretresla nenadna smrt očeta, ki ga je prisilila, da pretehta življenjske odločitve in z lastno minljivostjo v mislih ubere novo karierno pot. Štelo se je leto 2010, ko se je triintridesetletni Casey povezal z lokalno punk mularijo, ki jo je spoznal med svojo zaposlitvijo kot vratar; začel je vaditi s kitaristom Gregom Aheejem, basistom Scottom Davidsonom in bobnarjem Alexom Leonardom, sam pa se je postavil v vlogo vokalista in projekt krstil Protomartyr.

Casey je že od vsega začetka veljal za kreativnega vodjo skupine; pisal je vsa besedila, sestavljal bendovo vizualno podobo in na koncertnih nastopih vedno izstopal pred svojimi mlajšimi soigralci z nenavadno, introvertirano antikarizmo – pevec se je moral pred vsakim nastopom tudi pošteno napiti, da je utišal tremo. S prvim albumom No Passion All Technique so Protomartyr leta 2012 začrtali soliden in nadvse samozavesten vstop v svet postpunka; njihovo glasbo je tedaj karakteriziralo klasično punk hujskaštvo, jezno in prodorno, a komunicirano skozi poetičen, kriptičen jezik in inštrumentalno podlago, ki je našla čas tudi za rahločutne oddihe. Kreativni proces skupine se je navadno začel ravno tu, s kitaro in bobni kot temeljnimi gradniki komadov, na podlagi katerih je Casey kasneje zapečatil svoj na pol odpet, na pol govorjen bariton. Besedila glasbenik najprej tvori preko prostega toka zavesti, rezultat pa nato močno obdela in dodatno utemelji v socialnih in religioznih tematikah.

Z drugim dolgometražcem Under Color of Official Right je skupina izpilila bolj grobe, začetniške poteze in pridobila pozornost kritiške publike, ki jo je je prav tako navdušil kasnejši The Agent Intellect; album, ki je takrat najbolj dovršeno prikazal Caseyjevo eklektično tekstopisje. Utemeljuje ga v bibličnih tematikah in starogrški filozofiji, v opevanje položaja ameriškega delavstva pa vključuje obilo navezav na domači Detroit. Pomemben ustvarjalni temelj prav tako predstavlja eksistencialistična filozofija. Casey sam se spominja, kako se je med študijem izgubljal v irski literaturi in naivno sanjaril, da bi sam postal Detroitu to, kar je bil James Joyce Dublinu.

Četrti album Relatives in Descent šteje kot najbolj temačno delo skupine, utemeljeno v nadvse osebni interpretaciji antične filozofije, skozi zrklo katere se dotika politične dvoličnosti liberalnega srednjega razreda in drugih socialnih problematik zahoda. Te so izhodišče albuma Ultimate Success Today iz leta 2020, na katerem Casey neposredno naslavlja družbeno opustošenje kapitalizma kot skoraj apokaliptično obdobje s policijsko brutalnostjo, kulturno obsesijo s tehnologijami sebstva in zavajajočimi obljubami, ki naj bi jih izpolnil trg, v ospredju. Album je bil ustvarjen in izdan v času izredne osebne negotovosti, skupina takrat namreč ni vedela več, ali si bo lahko opomogla od ovir, ki jih je v glasbeni svet pognala pandemija. Vedno je obstajal utemeljen strah, da bi Ultimate Success Today obveljal kot zaključek skupine, kot končna izpoved, h kateri se je nabiral celotni ustvarjalni etos skupine – za Caseyja je dolgometražec tako predstavljal priložnost, da izrazi vse, kar bi sicer obžaloval, če bi manjkalo v njihovi glasbi. A kljub finančnim stiskam je zasedbi uspelo ostati skupaj, svojo poslanstvo pa nadaljuje z letošnjo izdajo Formal Growth In The Desert.

Če so Protomartyr na prejšnjem albumu iztisnili vso potentnost umirajočega postpunk benda, ki se noče soočiti s svojim na videz neizogibnim koncem, tokrat jezdijo val postpandemskega uspeha, ki jim nudi malo več prostora za raziskovanje osebne čustvenosti in odpira nova tematska izhodišča. Ta so zakoličena v pomembnih spremembah Caseyjevega življenja – v času od prejšnjega albuma je preminila njegova mati, ki se je leta borila z Alzheimerjevo boleznijo, obenem pa se je glasbenik tudi zaljubil in poročil. Ta dva dogodka tvorita osrednjo dinamiko albuma; izguba in upanje, čustvena praznina in ekstaza nove ljubezni. Prejšnji album je pričal o zapiranju, o asketskih pobegih pred absurdno in parodično realnostjo, na Formal Growth In The Desert pa se je skupina docela preusmerila vstran od izlivanja neuslišanih frustracij. Album so posneli na nekem teksaškem ranču, od koder se je puščava simbolno preslikala v čustveno osamljenost nekaterih komadov, a je skupini okoliš obenem nudil novo ustvarjalno neobremenjenost. Puščava na plati obstaja kot prostor prehoda, ki sicer deluje impozantno in prazno, a posameznika prevzame z občutkom majhnosti, s katerim si lahko preoblikuje pogled na svet in se ponovno postavi na noge.

Protomartyr so v svojem delovanju vedno balansirali svoj zvok med melanholijo in jezo, med cinizmom in romanco, punk hrupom in tenkočutnimi akustikami. Čeprav še vedno vodijo pretehtano razmerje intenzivnosti, je tokrat njihova glasba veliko bolj svetla kot predhodni material. Casey, ki mu je načeloma nerodno peti, nudi na novem albumu samozavesten performans; je veliko bolj vsestranski in ima boljši občutek za blažje poteze svojega glasu. Njegovo petje navadno hitro pritegne pozornost, a potrebuje čas, da zares zleze v uho. Drži, da vse izdaje skupine navadno zahtevajo več poslušanj, da se primejo poslušalca, kar je z novim albumom še toliko pomembnejši faktor.

Caseyjevo pisanje tokrat izhaja iz bolj osebnih dimenzij; glasbenik se prestavi iz revolucionarnega srda delavskega razreda na bolj sentimentalno raven, ko se spominja srednješolskih časov v Fun In Hi Skool ali opeva boj s praznino, ki jo je v njem pustila nedavna smrt njegove matere v komadu Graft Vs. Host. V teh pesmih doseže nago izpovednost, ki ob določenih trenutkih žari s takšno nerodno željo po avtentičnosti, kot bi jo našli v poeziji, napisani v nekem najstniškem afektu. Album ima lastno razpoznavno zvočno identiteto, a v komadih, kot sta Let's Tip the Creator in Polarilex Kid, se prepoznajo predvsem poteze obdobja albuma Relatives In Descent, medtem ko v skladbi We Know The Rats skupina prvič flirta s shoegazom. Plesni trenutki v For Tomorrow in 3800 Tigers pa pričajo o še vedno močni vpletenosti zasedbe v sodobne postpunk tokove in dvosmernega vpliva, ki ga Protomartyr vzdržujejo do bendov, kot sta denimo Idles ali Shame.

Prvi in zadnji komad uokvirjata album v idejo o prebolevanju tragedije in možnosti prehoda v novo življenjsko obdobje. Casey iz besed svoje matere črpa potrebo po optimizmu, za katerega se mora zavestno odločiti in ga vseskozi gojiti. Album ni tako jezen ali udaren kot pretekle plošče, je pa toliko bolj čuten, izpoveden in prežet z upanjem; predvsem na koncu, ko Casey zaključi svoje pripovedništvo z nastopom nove ljubezni.

Tragedija je že od nekdaj močno povezana z obstojem skupine; zagotovila je njeno formacijo in se v različnih formah prikazala v vsaki izdaji. Na plati Formal Growth In The Desert se Casey najbolj odkrito srečuje s senco tragedije in obenem afirmira svojo centralno narativno vlogo v skupini. Ta je v vsakem pogledu sad njegove lastne družbene pozicioniranosti in življenjskih opažanj, skozi glasbo pa nudi izredno intimno in družbeno relevantno ekspresivno zavest. Glasbo benda je zelo smiselno obravnavati v kronološkem vrstnem redu, saj vsaka plata gradi na odkritjih in prebojih prejšnje, obenem je pa to najboljši način, da oblikujemo plodovito razumevanje Caseyjevega krasnega opusa, njegove umetniške poti in posledično tudi avtorja samega.