V Tolpi bumov tokrat najprej predstavljamo letošnji pridelek prvih pompoznih sedmih komadov serije, ki jo je produciral Kanye West, na katerem gobec v coke-rap maniri uspešno steguje Pusha T.  Za tem pa predstavljamo še 17 minutni debitanski EP enega največjih raperjev vseh časov Black Thougta, ki še nikoli ni izdal solistične plošče in že zato je njegov EP zmagovalno znanilo za raperske glave, ki rade poslušajo vrhunske rime čez soulovske vzorčaste zanke.

PUSHA T: Daytona (GOOD MUSIC, 2018)

Pusha T, osrednji del progresivnega raperskega bratskega dvojca The Clipse, predsednik Kanyejeve založbe GOOD Music in diplomant ter eden od protagonistov coke-rap raperske šole, je bil prvi raper, ki je odprl letošnjo serijo sedemkomadnih albumov, za katerimi produkcijsko v celoti stoji Kanye West. Leta pohoda bratov Thornton, zbranih v dvojcu The Clipse, ki sta orala ledino virginijskega hiphopa, temelječega na atipičnih, svojevrstnih, mračnih podlagah, so minila in Pusha je precej neuspešno zajadral v solistične vode. Časi internetnega in hvalisavega direndaja okrog Clipsov - sploh njune plošče Hell Hath No Fury - so minili in Pusha je počasi izgubljal ostrino, ki se je na trenutke sicer briljantno vrnila, a zgolj v določenih močno presežnih kompozicijah, medtem ko je bila večina njegovega solo materiala vredna skoraj takojšnje pozabe.

Skupni imenovalec njegovih uspešnih albumov in komadov je v temačnih, turobnih, občasno strašljivih in eksperimentalnih ter minimalističnih podlagah, na katere Pusha polaga detajlirane, slikovite in osredotočene kokainske zgodbe, v katerih predstavlja vloge preprodajalcev, konzumerjev, policije in vseh tako ali drugače vpletenih v postopek preprodaje. Kot izkušeni preprodajalec opojnih substanc, s poudarkom na kokainu, skoraj vedno pogrne na izpitu, ko se oddalji od svojega sicer večdimenzionalnega, enigmatičnega, mestoma humornega coke-rapa v polje njemu manj znanih raperskih sfer. Ravno to je verjetno botrovalo dejstvu, da svoj novi, tretji solistični album Daytona odpelje v varne in domače vode uličnopreprodajalskih zgodb, skoraj izključno slonečih na raperskem ozračju ekspresivnega coke-rapa.

Plošča ima sicer dolgo brado, že leta 2015 je namreč izšel album Darkest Before Dawn, ki je bil predstavljen kot nekakšen uvod v album King Push, s katerim naj bi Pusha dokazal, da je še vedno raperski prvokategornik. Okrog sebe je nabral ekipo različnih producentov, med katerimi sta bila tudi njegov stari pajdaš Pharrell in Kanye, ter začel pisati material za album. Po nič koliko prestavitvah albuma King Push je letos v javnost pricurljala informacija, da se bo projekt preimenoval v Daytono in da bo večina že posnetega materiala dobila malce drugačno podobo, precej pa ga sploh ne bo ugledalo luči sveta. Za celotno produkcijo je tako poskrbel Kanye West, končne malenkosti pa so fantje bojda snemali še dva dni pred izidom albuma.

V treh letih je Pusha torej izostril svoje rime in nam postregel s sedmimi komadi skorajda izključno kokainskega materiala, ki stilsko in besedilno ve, kaj hoče, in se nenehno enoplastno vrača v svojo preprodajalsko preteklost. Preteklost kajpak prinaša tako tveganje kot sladke, predvsem finančne in bridke, tudi s smrtjo prijatelja tlakovane posledice, ki jih iskrivo, v svojem na pol paranoičnem, stilsko natančno odmerjenem, prav nič sentimentalnem, monumentalnem in mestoma misterioznem besedišču, polnem metafor, odločno predaja poslušalcem. Daytona prinaša osredotočeno popotovanje od ulične preprodaje do gracioznega, bleščečega življenja, ki jo ta omogoča le najbolj iznajdljivim in najboljšim v preprodajalski verigi. Umetnost ustvarjanja presežka drogeraškega denarja predstavlja z deloma zakodiranim besediščem natančnih, praktično z vsako vrstico dobro premišljenih naracij, za katerimi je kopica besednih iger, metafor in malce domišljije, ki od poslušalcev zahteva vsaj nekaj osnovnega poznavanja raperske zgodovine in njenih predstavnikov.

Z vsemi sedmimi kompozicijami se Pusha T poskuša dokazati, iz lagodja Kanyevih beatov udriha po mikrofonu in v zadnji kompoziciji tudi po stanovskih kolegih, predvsem po Birdmanu, Lil Waynu in Draku, ki mu je zbadljivke tudi vrnil, nato pa dokončno kapituliral ob izjemnem Pushevem odgovoru v komadu Story of Adidon, s katerim je zaprl gobce tudi marsikateremu privržencu Draka. Vokalnim ekspertizam na albumu uspešno sledi tudi producent Kanye, ki se zaveda, da Pusha blesti na malce nenavadnih, temačnih, turobnih, malce artističnih, avtentičnih in razkošnih podlagah. Klasični kanyejevski soul sampli se mešajo s precej dramatičnimi in grozovitimi industrialnimi sintetizatorji, ki jim dodaja veliko psihedeličnih zvokov in presenetljivo tudi precej kitarskih vzorcev, kar tvori ekstravagantno in nenavadno celoto, na momente celo precej minimalistično in avantgardno zvočno sliko, ki uokvirja dobro kemijo med obema protagonistoma.

Sreča v nesreči albuma je vsekakor ta, da je zgolj sedem novih komadov, ki jih je v treh letih navrgel Pusha, ravno dovolj za neprestano besedičenje kokainskega rapa. V 21 minutah zelo precizne ulične naracije, ko svojim nasprotnikom ne prizanaša, iz njega puhti samozavest kot še nikoli. Gre za doslej zlahka najboljši solistični album Pushe, na katerem avtoritativno, evokativno, odločno in zelo nazorno znotraj enosmerne poti rapanja o drogah in napadanja raperjev dokazuje svojo nadarjenost za premetavanje besed. Zadnja leta precej nekonsistenten klepetač tokrat prinaša biblijo drogeraške poezije, ki v raperskem svetu nima para, in to z vrhunsko skladnjo, ki je mnogi veteranski raperji njegovega staža nikakor ne premorejo več. Pusha je ostal v svojem svetu tudi, ko je uspel z glasbo in začel služiti resne novce, in očitno je zanj najbolje, da o(b)stane v svoji coni udobja do konca svojih raperskih dni,

BLACK THOUGHT & 9th WONDER: Streams of Thought (Human Re Sources, 2018)

V vsakem glasbenem miljeju ljubitelji nizajo svoje favorite za najvidnejšega, najpomembnejšega ali najboljšega predstavnika žanra. Hiphop kot besedno najbolj tekmovalen žanr že praktično od druge polovice osemdesetih let prejšnjega stoletja vodi neskončne debate o najboljšem emsiju, pri čemer se v resnih debatah vsaj zadnje desetletje kot kandidat za največjega omenja prvo grlo philadelphijskih The Rootsov in eden od dveh gonilnih sil tega plodnega kolektiva, gospodič Black Thought. Črni mislec že dobrih 25 let pili potentne in zmogljive rime, oplemenitene z neverjetno tehnično dovršenostjo, kar konsistentno in dolgoročno uspeva res redkim klepetačem.

Thought, sicer bolj vajen dela z organskimi, bendovskimi zvoki, je eden tistih, ki iz projekta v projekt preseneča in praktično na vsakem novem posnetku zveni še bolje, kot je zvenel poprej. Večina raperjev po svojih najbolj plodnih delih nato precej manj uspešno poizkuša s kopiranjem lastnih vzorcev, Black Thought pa išče in raziskuje nove poti, vedno znova podarja izjemna gostovanja pri drugih raperjih, znajde se tako v okolju raziskovalnih projektov živega benda kot klasičnega raperskega pristopa, predvsem pa vedno znova izkazuje svoje široko poznavanje zgodovine in literature ter socialno zavednost. Ravno to najmočneje krasi tudi letošnji 17-minutni EP Streams of Thought Vol. 1, s katerim gradi na poznavanju lastne zgodovine, politike, literature, muzike in se zaveda uličnosti predstavljene glasbe. Zanimivo je, da gre tokrat šele za njegov prvi solo projekt v 25-letni glasbeni zgodovini, čeravno je že leta 2000 napovedoval solistični album Masterpiece Theater, ki se je kasneje izlil v konceptualni dolgometražec Rootsov, imenovan Phrenology.

Streams of Thought Vol. 1 naj bi služil kot prvi iz serije treh kratkih EP-jev, s katerimi Black Thought rap vodi v njegovo osrčje, v izjemno liričnost, v esenco, kjer mora raper na tehnično čim bolj dovršen način predstaviti močno in izvirno vsebino ter rime, že z naslovom, v katerem veteran uporabi svoje ime Thought, pa opozarja, da gre za premišljen izdelek kratkih in sladkih ošvrkov hiphopa, zbranih v petih kompozicijah. Za sodelavca si je tokrat izbral prekaljenega hiphop producenta 9th Wonderja, ki ga mladež bolj kot ne pozna po delu s Kendrickom Lamarjem in gospodično Rapsody, čeravno gre za prvokategorniškega producenta, ki je svojo kariero pričel v trojcu Little Brother, spajdašen z raperjema Phontejem ter Big Poohom, produciral pa je med drugim tudi za Jay Z-ja, Taliba Kwelija, Big Boija, Buckshota, Andersona Paaka, Jean Grae, J. Cola in druge. Podatek, da je bil 9th Wonder eden prvih, ki je namesto MPC-ja raje uporabljal Fruity Loops in ostalo računalniško opremo sobnih producentov ter s tem sprožil pravo manijo zgolj računalniških hiphop beatov, pa priča o tem, da je eden izmed najpomembnejših oblikovalcev današnjega zvoka hiphopa.

Zvočno se torej vračamo v umazane, z močnimi in udarnimi bobni podprte boom bap beate, ki veselo premikajo naše vratne mišice in se vijejo okrog soulovskih zank ter zelo organskega zvoka. Beati so postavljeni precej preprosto in Thoughtu prepuščajo veliko prostora za besedne disertacije in ekspertize, ki jih občasno zmotijo subtilni zvoki kakih bolj melodičnih pihalnih in trobilnih okraskov. Od uvodnih sekund, ko album odpre vokalni vzorec, nato pa besedilne bravure iz svojega grla in možganov servira Black Thought, pa vse do konca poslušamo direktne, umazane, zmogljive, potentne in natančno odmerjene rime, ki pritičejo njegovemu opusu. Da gre za album, na katerem so pomembni verzi, rime in kadenca, pa dokazuje s tem, da se namerno izogiba refrenom, zaradi česar toliko bolj izstopa beseda.

Black Thought ni zgolj odličen kronist političnega vsakdana in črnske kulture, temveč tudi zaljubljenec v klasično literaturo in podajanje besed, ki tokrat precej črpajo iz lastne zgodovine in besednih iger, žargona, tehnično izjemnih notranjih rim, zlogovanj, aliteracij in drugih pesniških oblik. Je socialno zaveden in angažiran, a hkrati prinaša pravo mero humorja in tekmovalnosti, vitalnih rim ter odličen tok besed, ki pa mu lahko očitamo pomanjkanje dodelanih tematik, saj gre bolj kot ne za interno rapersko dokazovanje, kdo zna in zmore več.

Emsi, ki je vedel, da bo postal profesionalni raper šele, ko so mu ustrelili mater, je tudi tokrat malce nostalgičen, emocionalen in poln spominov, ki so ga pripeljali do današnje točke. Na albumu nam prinaša veliko zapomnljivih citatov, ščepec prepotrebnega repenčenja in junačenja, cel kup zgodovinskih, kulturnih in literarnih referenc, poznavanje hiphoperske zgodovine ter udrihanje po črkah in mikrofonu. Thought poskuša dokazati, da so rime še kako pomembne, da ostaja mislec, da je izjemno pomemben način podajanja rim, da je treba biti brihten in zajeban hkrati, da so pomembne besedilne veščine in vsebina, a mu žal umanjka malček več strukture, izpiljenih tematik in dodelanih zgodb.

Ikona raperskih besedil je tokrat udarila z EP-jem za pravoverne, puristične, starošolske raperske glave, za katere je pripravil učno uro rapanja na hrustljave beate, plastene s soulom in prepojene s funkom, na katerih so besede še kako pomembne. Na EP-ju sicer dokazuje, zakaj se verbalno nad njega ne spravi nihče od stanovskih kolegov, saj puščice strelja zelo natančno in ta preciznost kljub bližanju abrahamu nič ne pojenja, a je treba hkrati poudariti, da je Thoughtova raven izjemno visoka in da vsak projekt, ki ni skorajda perfekten, pri njem pušča malce grenkega priokusa ... in tako je tudi tokrat, ko je v goste povabil izjemnega Stylesa P-ja, v sicer dve leti starem komadu, in gospodično Rapsody, ki deluje pod okriljem producenta albuma 9th Wonderja. Oba sta svoje delo opravila zelo dobro in brez napak, a vseeno v skupnem seštevku manjka malce več strukture. Čakamo drugo in tretje nadaljevanje ...