Black Rave Records, 2025

Po dveh letih je v duhu starošolskih afroameriških showmanov, toda z veliko več nežnosti in kvirovstva, novo ploščo Code Noir končno izdal Quinton Barnes. Zanimiva linija, o kateri zagotovo ne pišemo dovolj, je marginalni prostor znotraj tamkajšnje glasbene skupnosti, v katerem se dogaja odmik od mačo izročila in dogmatične interpretacije moškosti. 

Na albumu Quinton iz sebe ožame vse vplive, ki jih je vsrkaval, medtem ko je živel v Montrealu, slišimo pa lahko tudi veliko več kot zgolj prvoosebni tok misli. V spremnem tekstu zapiše, da so ga navdihnili Montreal, footwork, temnopolta diaspora, zgodnja kvirovska rejv scena, film Off the Wall, DJ Clent, DJ Rashad, Minnie Riperton in skladba I Want You Marvina Gaya. Podobno kot denimo Nnamdï tudi Quinton svojo glasbo piše in producira sam, kar mu dopušča dovolj kreativne svobode, da se ne ujame v sodobni tovarniški pop zvok. S produkcijo pokaže, da spremlja aktualne glasbene tokove in produkcijske tehnike. To ponazori denimo komad Go With Me, ki zveni kot nekaj, kar bi lahko prišlo izpod prstov Charli XCX, le da je veliko boljše.

Code Noir je dober primer afroameriške umetnosti, ki izvira iz presečišča različnih sistemskih zatiranj kvirovstva in drugačne barve kože. Kljub temu da pop kultura poleg umetnosti neprestano vrskava identitetne označevalce marginalnih skupin, ki so zaradi posplošitve izražanja še enkrat razlaščene, lahko v plošči prepoznamo tako avtentičnost kot tradicijo. S pojmom tradicije se očitno ukvarjamo samo v kontekstih, ko gre za tako klasificirano resnejšo glasbo, v katero seveda sedaj spada tudi jazz. Zdi se, da znotraj konteksta pop glasbe ni zares koncepta tradicije, predvsem zaradi pluralizma vplivov. Toda morda lahko prav na primeru Quintona postavimo tezo, kako bi lahko mislili tradicijo v miljeju popularne glasbe. Ameriški saksofonist Joe Henderson je na svojih izobraževanjih denimo pojasnil, da je poslušal plate zgodnejših ustvarjalcev in samo prepisoval glasbo ter se učil in poskušal razumeti, kako deluje. Podobno kot so se zahodni skladatelji vsak pri svojem mojstru učili partimento in kasneje kontrapunkt ter razvijali harmonijo naprej do točke, kjer smo danes. 

V pop godbi ene same linije, ki bi jo nadgrajevali, ni. Če posamezniki nadgrajujejo žanre, kot sta R'n'B ali house, so potrebni spet novi vizionarji, ki oba žanra spojijo, nato spet naslednji, ki zmesi dodajo improvizirano glasbo, in tako naprej. Nekaj, kar je zagotovo težavno pri ustvarjanju novih gibanj v glasbi, je v večini nezmožnost mišljenja teh gibanj, dokler ne obstajajo. Quinton je v tem oziru odlično opravil domačo nalogo in ponudil izdelek, ki se opira na njegovo lastno izročilo, ki je v tem primeru izročilo temnopolte diaspore in kvirovstva.

Album Code Noir je torej odličen prikaz umetnosti, ki jo ustvarjajo posamezniki znotraj kulturnega okolja, na katerega se umetnost nanaša, kar je danes relativna redkost. S tem, ko se navezuje na določeno skupnost, razširja izročilo te mikrokulture in na plano odvrže izvirnost kot odboj v večni ping pong igri kopiranja in nadgradnje. Plesno, odlično sproducirano, z dobrim tokom besedil in brez vprašljivega ideološke ali kulturne podstati.