Secretly Canadian/Sooper, 2022

Presečišče popa, eksperimentiranja in hiphopa v žanrskem smislu najbolj zaznamuje album, ki ga obravnavamo v nocojšnji Tolpi bumov. Nosi naslov Please Have A Seat, izdal pa ga je ameriški multiinštrumentalist Nnamdi Ogbonnaya, bolje poznan pod svojim umetniškim psevdonimom Nnamdï. Pot v glasbeni svet si je začel utirati leta 2013 z albumom Bootie Noir, Please Have A Seat pa je njegov šesti studijski album. 

Glede na dejstvo, da Nnamdï prihaja iz Chicaga, ga lahko postavimo ob bok ustvarjalcem, kot je denimo Will Miller, ki sicer deluje kot kreativni vodja indie pop zasedbe Whitney, a je veliko kritiške pozornosti požel s projektom Resavoir. Čeprav je v Nnamdïjevi glasbi veliko bolj prisotna afroameriška tradicija z vsemi svojimi derivati, lahko primerjamo esenco obeh ustvarjalnih pristopov, ki bistveno temeljita na raziskovanju marginalnejših področij znotraj pop glasbe in premikanju paradigmatičnih okvirov žanra. 

Kljub temu da bi lahko pop moment obravnavali kot nekakšno konceptualno spužvo, ki vsrkava vznikajoče lokalne trende ob njihovem preboju na globalni trg, lahko za Nnamdïja trdimo, da to počne na nadvse izviren in široko razprt, razgledan način. Album ohranja koherentnost, čeprav se skladbe gibajo po širokem spektru različnih scen. Nedvomno ga zaznamuje tudi Midwest kitarska zapuščina, kar je očitno predvsem v komadu Anxious Eater. Kitarski deli se spogledujejo s hardcore punkom in mathrockom, spominjajoč na od tam izhajajočo emo kulturo. Po drugi strani pa vokale zaznamuje sodobni hiphop zvok, tako v fraziranju kot tudi s producentskega vidika popravkov višine tonov glasu. 

Povsem drugačna je že naslednja kompozicija Anti, ki pa skorajda povsem temelji na triolskem fraziranju besedila. To je ena bolj prepoznavnih kompozicijskih tehnik, ki se je iz originalnega atlantskega trapa razširila v vse njegove globalne iteracije. Zdi se, da ustvarjalec na albumu ohranja melos, ki leži v presečišču sodobne Midwest scene, toksičnega bravada trapa in neoromantične indie scene v stilu Steva Lacyja ali Yvesa Tumorja. Ob tem glasbenik balansira zvočne elemente, ki so mikrokulturno zaznamovani, in ustvarja glasbo, ki po eni strani obide formulaičnost industrijske produkcije, po drugi strani pa ni eksperimentalna zgolj zaradi eksperimentalnosti same. 

Eksperimentalni moment je bržkone v resnici proces, ki pri Nnamdïju poteka pred dejanskim komponiranjem. Ali pa je proces, ki poteka povsem subtilno in nezavedno skozi estetsko paleto, kakršno je ustvarjalec uspel zgraditi v dobrem desetletju ustvarjanja. Če primerjamo aktualno ploščo Please Have A Seat z ustvarjalčevim prvim albumom Bootie Noir, hitro slišimo, da še vedno ostaja zvest samemu sebi, ne glede na to, da se njegov zvok razvija skupaj z duhom časa. Ko ob bok obema izdajama postavimo še album Drool iz leta 2017, to potrdi našo domnevo, da ustvarjalec na vsak album uspe vpeljati glasbene novosti iz scen, ki jih spremlja. Na omenjenem albumu Nnamdï sodeluje s saksofonistom Senom Morimoto, ki je nato dve leti kasneje sodeloval tudi pri že omenjeni izdaji Resavoir. To nas vodi k misli, da je na tako močni sceni, kot jo ima Chicago, v resnici težko pretrgati stik z dogajanjem. Z drugimi besedami, ustvarjati v Chicagu pomeni ciklično jemati in prispevati k zapuščini afroameriške glasbe, ki sega vse do časov abolicionizma. 

Album Please Have A Seat je torej izvrsten pop izdelek in ujame duha časa, ki ga v veliki meri definirajo tudi viralne glasbene eksplozije na družbenih omrežjih, kot je denimo TikTok. Ena takih nedavnih eksplozij je zagotovo povratek k zapuščini godbe Midwest ema – prek fenomenov, kot je hiperpop. Po drugi strani pa je plata tudi pričevanje o umetniški prekaljenosti Nnamdïja, ki nam v absorbiranju in raziskovanju tega, kar je trenutno modno, kaže pot naprej.