Total Stasis, 2016

Nahajamo se na balearskem otočju blizu vzhodne obale Španije, ki ga najbolj poznamo po otoku Ibiza, turističnem mravljišču komercialnih elektronskih klubov. Na balearskem otočju pa je nedaleč stran od Ibize še en eksotičen otok, poimenovan Phobiza [beri: fobiza]. Phobiza je otok, nenavadno poln rastja in favne, o katerih si bo potrebno ogledati še kak BBC-jev dokumentarec, da bodo vidne njune neobičajne lastnosti. Sonce se nahaja že skoraj na točki zenita in in z naše zorne točke se lahko razgledujemo po pokrajini brez hotelov in zatočišč za prakticiranje joge, le nekaj počitniških hiš je opaziti, na katerih se sončijo kuščarji in ostali prisrčni hladnokrvci. Pred eno izmed Phobizinih hiš s kotičkom očesa za trenutek ujamemo RAMZi, eklektično elektronsko umetnico, ki se trenutno navdušuje nad opaženemim gekonom. Sledimo ji po njeni poti skozi gosto podrastje in obenem postajamo priče še neodkriti podobi Phobize.

Na orisano sliko skušamo gledati skozi oči kanadske elektronske umetnice RAMZi oziroma Phoebe Guillemot, ki s tovrstnimi podobami polni naše misli ob njeni sedmi glasbeni izdaji v štirih letih njenega delovanja, ki jo je tokrat naslovila Phobiza Dia: Vol. 1. Naslov »Phobiza Dia« je besedna skovanka iz njenega imena in otoka Ibiza, se pravi, da ga lahko beremo: Phoebejin idilični elektronski otok, podnevi. Album je ableton samoukinja izdala izključno na vinilu pri montrealski založbi Total Stasis. Po izdajah Houti Kush in For Haku za prepoznavni založbi 1080p in RVNG Intl. nova plošča sicer ne zaznamuje ravno njene vrnitve h koreninam, temveč higienski prikaz ohranjanja vezi s svojo »matično« skupnostjo, obenem pa znak podpore kanadski kulturni prestolnici in še en žig cvetoči montrealski elektronski sceni.

Preden se lotimo debate in vtisa o sami glasbi, je vredno podati še nekaj točk refleksije. Prvič, Ramzi ne moremo spoznati do potankosti, kot bi mogoče bila želja recenzenta ali kakega nadobudnega fana. Ramzi je misteriozna entiteta, katere tako slikovne kot glasbene reference so pogosto mistične ali pa neprepoznavne (recimo v primerih naslovov komadov Gro Bwouya in Ogaden. Ramzi na prvem mestu ustvarja glasbo, pika. Drugič, Ramzi ni več neka začetniška spalnična producentka, vsaj sodeč po njenem udejstvovanju v zadnjem letu in pol ter nedavnem nastopu na kulturno bogatem festivalu X Avant v Torontu pred slabim mesecem dni. Pogled na cerkveno dvorano in močno osvetljeno živo modro oblečeno umetnico ob dveh projektorjih vzbudi drugačen vtis kot pa domači zamegljeni selfiji. Ramzi na drugem mestu resno ustvarja glasbo, pika. 

Ostaja nam še komentar o slišanem s plošče Phobiza Dia: Vol. 1. Ramzi se je vidno začela ogibati izključno digitalnim izdajam in že zadnji dve izdaji sta na voljo zgolj na fizičnih nosilcih, kasetah ali vinilih. To izpostavljamo, ker se obenem o njenem delu lahko bere komentarje, da praktično ustvarja lasten žanr, kar seveda nikakor ni res. Recenzent se spomni vsaj na spogledovanje z vaporwavom ali pa albumom Vodunizm japonskega sorodnega eklektika DJ Grounda. Je pa res, da Ramzi vešče surfa na valu elektronske glasbe, ki se odmika od konvencij elektronike in ritmičnega stopnjevanja, obenem pa tudi od jasnega in zapomnljivega poteka skladb. 

Čas je, da si zopet prikličemo v spomin Phobizo, Phoebejin oziroma Ramzin otok. Glede na to, da je minilo zgolj pol leta od izdaje For Haku, so nam marsikateri zvoki znani, če ne že sam njen stil kolažiranega duba, ki ga glasbenica sestavlja tudi s sempli »world« glasbe in njenim neprepoznavnim efektiranim vokalom. Zadnji komad Balanimentra je recimo tak tipično kaotičen kos, v katerem slišimo zvok iz vsaj petih zvočnih virov hkrati. Poleg njenega vokala se večino komada predvaja še en vokal, v ozadju pa je toplo sintetizatorsko valovanje ob zamaknjenih živalskih zvokih in tamburinih. 

A naj nas vtis eklektičnosti ne odžene od posluha – Phobiza je mogoče otok utehe, ni pa vabilo v ezoteričnost. Vmes so tehnoidne konotacije na popačeno organiziranost Aphex Twina, pa neke vrste parodije na house glasbo z Ibize, skratka – zadeva ni enolična in je še in še prepojena z raznoraznimi poletnimi asociacijami, ki nam toplino vzbudijo drugače kot na način nočnih žurerskih ritmov elektronike. Končajmo še z mislijo, da konotacija na turistične otoke elektronske glasbe ni omejena zgolj na Ibizo, ampak spomnimo, da ima Sound Channel, promotor iz Velike Britanije, ki stoji za festivalom Unknown, na Hrvaškem zakupljen otok Obonjan, ki ga spreminjajo v enkratno turistično doživetje. Eno vstopnico za Phobizo, prosim.

...

* iz pretekle recenzije albuma For Haku:

"Omenjeno dekle, Phoebe Guillemot, je relativno mlada navdušenka nad programi za digitalno zvočno obdelavo, midi kontrolerji in vokoderji, ki se občasno navzame psevdonima Ramzi, ki ga opisuje kot shizofreno kanaliziranje svojega glasbenega duha. Prvo srečanje med Phoebe in Ramzi se je zgodilo v Montrealu, v katerem je Ramzi prvič odprla Ableton Live in na dogodkih spoznavala večinoma umetnice, ki so ji pomagale pri oblikovanju njenih fizičnih in digitalnih izdaj."

"Ramzi je za Phoebe Guillemot računalniški in ustvarjalni trans, v katerem suvereno in razbremenjeno nastopa, ne da bi ji bilo treba analitično zagovarjati to, kar dela."

http://radiostudent.si/glasba/tolpa-bumov/ramzi-for-haku

Septemberska DJ Seansa feat. RAMZi a.k.a. Bigbird:

http://radiostudent.si/glasba/dj-seansa/ramzi-aka-bigbird

Diskografija:

- Etwal Timoun 12" (Total Stasis, 2013)

- Dezombi ‎(Los Discos Enfantasmes, 2013)

- Bébites ‎(Pygmy Animals, 2014)

- HOUTi KUSH (1080p, 2015)

- For Haku (Rvng Intl., 2016)

- Phobiza Dia: Vol. 1 (Total Stasis, 2016)