Pure Life,  2022

Estonski dreampunk glasbenik Rashida Prime je dve leti po izidu prejšnjega dolgometražnega projekta Plastic Void izdal nov album, naslovljen Chroma. Kot vse izdaje, ustvarjene pod dotičnim psevdonimom, je tudi ta nastala v sodelovanju z založbo Pure Life Tapes, s katero glasbenik dela že vrsto let.

Rashida Prime pripada starejši generaciji ustvarjalcev na dreampunk sceni, ki se je rodila z ustanovitvijo vaporwave založbe Dream Catalogue. Njen začenik David Russo, ki je pod imenom Hong Kong Express izdajal primarno ambientalno glasbo, je v sodelovanju s producentom Lukom Laurilem, znanim tudi kot telepath, leta 2014 začel projekt 2 8 1 4. Istoimenski prvenec dua predstavlja začetnika zlate dobe dreampunka, mikrožanra, ki se distancira od sorodnih glasbenih gibanj, predvsem vaporwavea in njegovih številnih podžanrov.

Dreampunk načeloma obide uporabo samplanja in namesto tega več dela nameni terenskim snemanjem, predvsem dežja, ki je popularen zvočni in tematski motiv žanra. Tega se Rashida Prime docela izogiba; v svoji glasbi nasploh uporablja malo terenskih posnetkov in več pozornosti nameni elektronski podlagi. Ta je v primerjavi z glasbenikovimi nekaterimi prejšnjimi, bolj minimalističnimi deli bistveno bolj slojevita. Za razliko od albuma Plastic Void umetnik na plati Chroma obide tudi DnB poteze in tako nudi bolj sproščeno ter hkrati poglobljeno izkušnjo. Že prvi komad Reanimation Core s počasnimi sintovskimi sekcijami in poudarkom na ambientalnosti nakaže ozračje celotnega albuma, ki ga občasno presekajo bolj razgibane sekcije. Tu recimo izstopa skladba Mistakes With Magnitude, ki v poslušalca najmočneje vlije občutek lebdenja in predstavlja najzanimivejši del prve polovice plošče. Na splošno pa album nudi dovolj instrumentalne pestrosti, da obdrži našo pozornost.

Dreampunk se ne utemeljuje z molzenjem nostalgije o devetdesetih letih in zgodnje dobe interneta, kot je navada pri marsikateri veji vaporwavea, čeprav je iz istega testa in se je tako kot vaporwave začel na spletu. Žanru so tematsko bližje osemdeseta oziroma njihova retrofuturistična podoba, glasba pa se pogosto vrti okoli dveh temeljev. Prvi je občutek sanjskosti. Dreampunkovska atmosfera naj bi odražala neoprijemljivo in prosto doživljanje sanj, iz česar sledi, da je takšno glasbo najbolje poslušati ravno v nekem vmesnem stanju zavesti; ko nismo aktivno osredotočeni na poslušano, a hkrati glasbe ne razvrednotimo le na ambientalno ozadje, medtem ko delamo nekaj popolnoma drugega. Dreampunk ima tako največjo moč, ko se mu prepustimo med vsakdanjimi oddihi, na primer na zaspanem potovanju z vlakom ali doma ob večernem dežju.

Drugi temelj dreampunk glasbe je zvočna estetika, ki pobira navdih iz cyberpunka in starejših japonskih animiranih filmov. Glasba pogosto prikazuje podobo cyberpunkove izgubljene prihodnosti, kjer bogate futuristične metropole, ki jih vidimo v drugih, bolj optimističnih pričanjih znanstvene fantastike, zamenjajo razpadajoči, od dežja gnili geti ter v mesečino in neon stalno odeti centri mest. Ta atmosfera je obžeta z nežnimi sinti, ki ob dežju in zvokih ulic ustvarijo posebno hipnotičnost, ki se ujema z občutkom sanjskosti in ga tudi poglobi.

Album Chroma v tem pogledu nadaljuje tradicijo intenzivnega doživljanja dreampunk žanra, a je ne ponese do iste točke kot večja imena scene, na primer 2814. Slednji poslušalcu nudi vodeno opazovanje velemesta, potopljenega v dež in vijoličen neon, a je ob tem glasba še vedno nekoliko subtilna; ključna esenca se namreč nahaja v sanjski sliki, ki jo posreduje poslušalcu. Rashida Prime v Chroma po drugi strani nudi manj kurirano in posledično bolj odprto izkušnjo, ki pa poslušalca tudi ob nepoglobljenem poslušanju lahko vlije z lepoto, ki presega marsikateri sodobni poskus dreampunka – predvsem zahvaljujoč bogatim elektronskim temeljem in Rashidovi produkciji nasploh. 

V diskografiji Rashide Prima je Chroma definitivno najbolj dozorel projekt doslej, a bolj kot popolno scensko novost predstavlja precej dodelan amalgamat prejšnjega udejstvovanja estonskega glasbenika. Za žanr, ki se kljub svoji relativni starosti še vedno zapleta tako s sanjarjenjem o osemdesetih letih kot tudi, ironično, z nostalgičnimi poskusi podoživljanja lastnih zlatih dni, je pretirane žanrske inovacije morda težje spraviti na dan, dokler se esenca sanjske glasbe še vedno giblje izključno okoli ene – cyberpunk – estetike. A v tem okviru Rashida Prime za zdaj uspeva.