samozaložba, 2021

Album, ki bo danes pod kritiškim drobnogledom, je ustvaril Grega Kalinski, valovom 89,3 MHz in njihovim prejemnikom bolje znan kot Douchean, sicer pa didžej in rezident lanske sezone DJ seanse ter član kolektivov KRDM in Tektonika. Pri založbi prvega je kot Douchean izdal svoj eksperimentalni techno prvenec, tokrat pa se predstavlja pod psevdonimom RELLIK, z albumskim izdelkom, ki s technom nima dosti skupnega. V tem se pridružuje množični migraciji ustvarjalcev elektronike iz plesne v neplesno, ambientalno glasbo, ki smo ji lahko priča zadnje leto in pol.

Tekom rezidence je Grega pokazal, da ga zanima tudi mnogo drugega kot le tehnaža in da pozna še veliko drugih rib iz oceana elektronskih žanrov. Album Paralysis in the Presence of a Divine Apparition je posnel med epizodo improvizacije novembra 2020, v katero je ujel nič manj in nič več kot svoja trenutna občutenja, kot nekakšen polaroid trajne sedanjosti. Končni na štiri segmente razdeljeni izdelek ne pozna beatov, repetitivne strukture ali vabila k plesu. Nahaja se namreč nekje na robu ambientalne ali tudi drone glasbe, pa vendarle se od njiju razlikuje. Njegovo notranje gibanje v nasprotju z omenjenima žanroma nima krožne strukture, temveč kompozicije žene nekam naprej, tako da se posamezni segment konča drugje kot tam, kjer se je začel.

Pri poslušanju albuma pravzaprav nismo toliko pozorni na glasbo samo, kot smo pozorni na notranje doživljanje, ki ga povzroča v nas. Ker zaznavamo tudi svoj notranji svet, tovrstna glasba zabrisuje mejo med našo domišljijo in tem, kar poslušamo; tako rekoč, mejo med subjektom in objektom poslušanja. Ko se od te meje poslovimo, spoznamo, da ne moremo ločiti albuma od individualne izkušnje njegovega poslušanja. Če vanj vstopimo brez vnaprejšnjih pričakovanj, se nam zazdi, kot da lahko občutimo ista občutja, kot jih je občutil avtor med ustvarjanjem, čeprav smo avtorji lastnih občutij seveda sami.

Izkušnjo poslušanja zato doživimo v tisti točki med umom in zaznavo, kjer se vsakdanje stakne z nečim višjim, transcendentnim, morda celo božanskim, na kar namiguje naslov Paralysis in the Presence of a Divine Apparition. A naša interpretativna analogija tu se konča, saj intelekt ob poslušanju ni prav nič paraliziran, temveč je, nasprotno, polno dejaven in aktivno prispeva k transcendentnemu izkustvu albuma. Morda pa beseda »paralysis« opisuje telesni položaj poslušajočih tekom 38-minutnega trajanja albuma, saj ta zahteva – in nagradi – vsako trohico pozornosti, ki mu jo namenimo, pri tem pa seveda niti ne pomislimo na kakšno gibanje ali pa naprezanje mišic.

Album zaradi njegove neulovljive narave le stežka primerjalno ovrednotimo. Težko je namreč reči, ali bi bil pričujoči album, v primeru, da bi nek zvok ali šum slišali malo prej ali malo kasneje, zaradi tega boljši ali slabši. Zdi se, da ne obstaja nekakšna zunanja točka, na katero bi se lahko postavili in o RELLIK-ovem ametafizičnem albumu sodili z razdalje. Ali lahko izhajamo le iz albuma samega, dostopnega preko lastne izkušnje poslušanja in soustvarjanja njegove fenomenalne oziroma nasebne podobe, kakor jo doživimo? Povzroči namreč izrazito subjektivno in individualno glasbeno doživetje – tako da bi o njem, recimo, težko karkoli rekli s kolegi ob pijači.

Da je Grega Kalinski z uporabo razvlečenih drone sintov in minimalnih melodij sploh zmožen pričarati tovrstno izkustvo, o katerem govorimo, je gotovo razlog, zakaj album odločno odobravamo. Pa vendar: sodimo lahko o tem, kako je avtor kompozicij vplival na to doživetje. Govorimo lahko o njegovi nameri, konkretno o uporabi začrtanega ambienta, določenih zvočil itd., s čimer doseže, da album igra na univerzalne, občečloveške strune ugodja. Album je privlačen, kljub temu da tisti deli, ki jih vsi dojemamo podobno in ki jih določata pomanjkanje metruma in gosta disonanca, ojačana s podstatjo drona, izpričujejo zavrnjenost in odtujenost.

RELLIK se lahko kosa s formalno podobnimi domačimi ambientalci, kot sta npr. II/III, ali mnogimi tistimi, ki smo jih letos lahko bolje spoznali preko kompilacije Senzorama Vol. 1, pri čemer pa se s svojim edinstvenim repertoarjem naslojenih lo-fi zvenov od njih tudi jasno razloči. Njegov debitantski album pa z vztrajno mikavnostjo preprečuje dolgočasenje – pri čemer tega ne smemo zamešati z odsotnim sanjarjenjem, ki ga album izzove – in nas zadržuje pri sebi, kot udarniškega delavca v delovnem taborišču proizvajanja fantazij.