PAN, 2013

Včasih je o kakšni plošči res težko kaj povedati. Tokrat zato, ker se zdi količina mimobežnih informacij ogromna, predvsem pa brez težišča smisla. Ker vse o njej nekako tišči stran od nje, denimo preko nesmiselnih simbolik (šah, potovanja med letališči, borza) ali neosmišljenih primerjav (Oneohtrix Point Never, Florian Hecker, Marcus Schmickler). Začnimo najprej z dejstvi: Rene Hell je Jeff Witscher, ultraproduktivni in mnogoobrazni zvočni umetnik/skladatelj elektro-akustične glasbe. Letos je v okviru odmevne turneje s Containerjem nastopil v Ch0 in, presneto, o kakem odmevu ne duha ne sluha, sam pa še vedno preklinjam svoje tisti dan vnete sluhovode, zaradi katerih sem zamudil dogodek, ki bi po vsaki definiciji moral biti zares izstopajoč. Kako je torej bilo? Ali kdo ve?

Dalje: Witscher je nekako od letnice 2005 dalje pod različnimi psevdonimi (Rene Hell, Abelar Scout, Impregnable, Marble Sky, Secret Abuse) ter v mnogih grupacijah (Black Chastity, Cruel Face, Cuticle, Deep Jew, Foot Village, Forbidden Fuck, Greater Saga, Mandelbrot & Skyy, Rainbow Blanket, Roman Torment, Trash Dog, Without Belonging) izdal absolutno nepregledno in v vse strani (med noise, ambient in techno) raztreščeno količino materiala. Kot nekakšna krovna singularnost je ime Rene Hell utelesitev mokrih sanj vseh digitalnih posebnežev, ki tako ali drugače svojo muziko in svojo javno prezenco pakirajo v mistično drseče internetne paketke kiča in faziranih podob. Vendar pa je bil Witscher za to sceno vedno ali prekičast ali presiv ... preveč konkreten. Prepust ali tako barvit, da so barve izgubile svoj sredinski čutni privlak, mistično drsenje pa je izgubilo mitizirajočo funkcijo.

Priznam - Hellova dva albuma za Touch (poleg NNA Tapes splita z Oneohtrixom edina, ki sem ju poznal predhodno) sta me gladko odbila... Njun izraz je bil za moj okus ali preveč brezsmerno ambientalen ali preveč upodobljivo statičen. Kot privlačno oblikovan in obarvan digitalni marcipan brez osmišljajoče torte. Porcelain Opera ter Terminal Symphony sta bila markantna albuma in nedvomno na nek način privlačna, pustila sta vtis, bila opažena, vendar pa sta iskala izdelan okus, po moje - mahnjen na grenko-sladko, takih okusov pa je manj kot malo.

Lanski Hellov split z Danielom Lopatinom alias Oneohtrix Point Never je že bil nekako drugačen. Morda ravno zaradi sopostavitve, saj je ob Lopatinovi hiperaktivni vokalni maniji Hell deloval prav zadržano izdelano, ne nujno zares drugače kot prej, vendar nedvomno v danem kontekstu bolj učinkovito. Vsekakor je odnos med Lopatinovo in Witscherjevo glasbo, ki se je vzpostavil s tem splitom in ki se v nekaterih očeh nadaljuje z letošnjo skoraj sočasno izdajo njunih novih albumov: Oneohtrixovega R plus Seven ter tukaj predstavljenega Vanilla Call Option; torej ta odnos je vsekakor pomenljiv, čeravno nikakor ne gre enega posiljevati z interpretacijo drugega. Vendar pa bi oba umetnika lahko v grobem locirali v nekih podobnih koreninah. Oba izhajata iz ameriškega noise podtalja in oba na svojih novih albumih skozi digitalni svet zvokovje razvijata predvsem v smeri kompozicijsko vešče umeščene tonalnosti. Lopatin na zvočne materiale polaga dinamično ogrodje formalnih razmerij med toni, polaga ga kot konstrukcijo, ki kot da bi urbanistično urejala prostor v razmerje med praznino ter kockami, tisto, kar skuša ujeti, pa je paradoksalno prav nemogoča arhitektura virtualnega. V takem zastavku sta tako zvočna materija kot formalna struktura vedno posrednika nečesa tretjega. Witscher pa se z Vanilla Call Option temu absolutno izogne in nekako retrogardno potrdi kičasto prekomerne zvočnosti svoje preteklosti ravno skozi metodo, ki formo uporablja za fokusiranje zvoka.

Oneothrixov R plus Seven ter Vanilla Call Option sta dinamično podobna albuma, izjemno raznolika in drobljena s pasusi bolj konkretiziranih struktur. A od obeh je Hellov album tisti, ki se bolj naslavlja na glasbo kot glasbo, s tem pa ne izumlja novih zakrivljenih svetov, temveč muzikalno osmišlja svoja lastna orodja in lastno materijo. Omenjen tonalni fokus Witscher sprošča skozi stalno zanimivo in kompozicijsko izjemno dodelano igro sintetiziranih piskov ter šumov, ki veliko stavi tako na tonalno učinkovit tok, kot na psihološke pojave, ki jih zna izzvati matematika zvoka. V tem se približuje struji vrhunskih zvočnih arhitektov ala Hecker in Schmickler, vendar ga v bistvenem razločku veliko bolj zanima narativni lok. Vanilla Call Option je pravzaprav prostor, ki naj ga definira glasbena metoda. Rezultat je do neke mere digitalno klinično okolje, ki skozi refleksijo svojih orodij nosi kapaciteto osmišljanja zvoka kot pač vstavljenega. Zato Witscher lahko citira Bernarda Pamegianija in se dejansko gre neke vrste digitalni musique concrète, saj je s kompozicijsko smiselno igro čistih digitalnih frekvenc ter elektronskih dinamičnih orodij znotraj stereo polja ustvaril ves možen prostor za vnos bodisi najdenih bodisi simfoničnih ali drugih inštrumentalnih zvokov, ki pa na ta način absolutno izgubijo referenčno/iztrgano funkcijo, prejmejo pa svojo novo – muzikalno funkcijo par exellence, pač svoje smiselno mesto znotraj materialne ter formalne gradnje glasbenega dela.

Vanilla Call Option je poslušalsko zahteven album brez kompromisnih momentov. Vendar zna že sam Rene Hell zadevo poenostaviti do obisti. Zaupa namreč vaši dojemljivosti ...