samozaložba, 2024

Replicant je mednarodna zasedba v sestavi še vedno mladega slovenskega kitarista in skladatelja Primoža Sukiča, avstralskega saksofonista Joshue Hyda ter v aktualni postavi še francoskega tolkalca, elektrofonika in didžeja Benjamina Soistiera, ki je na tem mestu zamenjal prejšnjega člana Rubensa Lopesa. Cloud Line je njihova druga izdaja po EP-ju Worse Things Have Happened to Better People iz leta 2021. Omenjeni domačin Sukič, ki je z Replicant ustvarjal v Parizu, je ta trenutek doktorski študent performansa in kompozicije na inštitutu CalArts v Kaliforniji. Na frekvenci 89,3 MHz smo njegovo delo spremljali že ob turneji Klubskega maratona 2011, ko je bil član benda Walter Flego, od takrat pa je Sukič široko deloval in sodeloval v mednarodnem krogu komponiranja, ustvarjanja ter poustvarjanja sodobne glasbe in zvočne umetnosti. Med drugim je pri Zavodu Sploh leta 2016 izdal samostojno ploščo Splitting, sodeloval s skladateljem in dolgoletnim članom razvpitega kolektiva Wandelweiser Michaelom Pisarom-Liujem, redno pa po svetu predstavlja tudi galerijske zvočne postavitve.

V šestih skladbah nove plošče nam trio spet ponudi lebdečo, a tokrat tudi bolj konkretno in prizemljeno potopitev v polje kontrastov med komorno in bendovsko zasedbeno dinamiko na eni strani ter komponističnimi in prostimi postopki, ki določajo končne podobe nastalih posnetkov. Replicant je na Cloud Line, jasno, predvsem bendovski projekt v smislu popularnih kitarskih glasb in ne toliko komorni sestav za izvedbe sodobne glasbe ali nekakšna jazzovska zasedba, kljub nezaobidljivi napetosti med temi oblikami v kontekstu tukajšnje postave glasbenikov. Ta ugotovitev izhaja v prvi vrsti že iz glasbenozvrstne usmeritve, zdaj bližje različnim avantrockovskim in noise-rockovskim glasbam, izrazitejši bendovski karakter pa tokrat poudarijo tudi bolj ali manj očitne razlike v procesu ustvarjanja med EP-jem iz leta 2021 in ploščo, ki je izšla lani decembra. Če je bil Worse Things Have Happened to Better People produkt izolacije zaradi pandemije in dela na daljavo z izmenjevanjem posnetkov, je Cloud Line rezultat igranja in ustvarjanja skupaj v istem prostoru. 

Bendov postopek ustvarjanja tako, na kupu, zazveni v določeni surovosti novih posnetkov. Skladbe nam v različnih merah predstavijo sodelovalna zlitja predobstoječih aranžmajskih idej, spisanih inštrumentalnih segmentov in naknadnih rešitev za skupinsko sintezo, ki jih glasbeniki najdejo skozi igro improvizacije. Drugače kot debitantski EP, ki na zvočni ravni ustvari blag hermetičen eter v cepljenju ambientalne igre in freejazovske inštrumentalne ognjevitosti z vključeno organsko, živo bobnarsko baterijo, Cloud Line predstavlja serijo vzorcev, ki bi pred postprodukcijskim procesom lahko igrali tudi vlogo demo posnetkov, zajetih v vadbenem prostoru. Toliko več sledi igranja v živo, preizkušanja in premetavanja, obračanja materialov je namreč v njih. Najbolj očitno k temu prispeva časovno kvantizirani elektrofoni segment ritmičnih vzorcev – beatov in prevevanja hreščečega, pokljajočega hrupa, preklapljanja efektov, ki ustvari razmeroma hladen, temačen ambient, »electro vibe«, kot to naznači bend sam v skopem spremnem besedilu. Skladbe so v takšnem kontekstu skupaj sešite v dialogu med tehnično vrlima inštrumentalistoma s kitarami in saksofoni, elektronskimi modulacijami zvoka in metrično predpostavljenimi ritmiziranimi vzorci, s katerimi Soistier rokuje kot didžej s predobstoječim materialom.

Sukičeve kitare so nemirne v prehajanju med kompleksnimi inštrumentalistčnimi tonalno melodičnimi strukturami, drobnimi okrasji v hitrem pretikanju strun, pogostimi atonalnimi kontrasti, ne mestih tudi odprtim, a skoraj rifovskim prestopanjem, denimo tistim, ki stoji kot hrbtenica skladbe How?, in osmišljenim delom s časovnimi modulacijami, ko ima vsak odmev jasno mesto in svoj razlog. Podobno so časovne modulacije ključne za prispevek saksofonov, ki so pogosto kot razmazani, razmočeni v odmevih in distorziji, in, kolikor gre, vseeno jasni v fraziranju, tonalnih strukturah oziroma melodiziranju, manj freejazzovski, pogosto pleteni v ambientalni, s hladno elektroniko kvantizirani repeticiji in sekljanju, mašinskem nizanju drobcev. 

Plošča je polna raznolikih vstopov in zvrstnih oziroma tehničnih poskusov, daje nam priložnost za ekstenzivno potapljanje v drobne detajle inštrumentalističnih in elektronskih prvin, tudi stilistično je pravzaprav v njej morje raznolikosti, ko se nam uspe vživeti v vlažna, zasičena vzdušja posameznih skladb. Kljub tisočerim vplivom, ki bolj ali manj očitno vstopajo v njen scenosled, od newyorške tradicije hrupnega kitarskega eksperimenta, sodobnih, pretežno britanskih objazzovskih iskanj do ritmiziranih, protoplesnih elektronskih glasb, konstrukt Cloud Line znatno spominja predvsem na konkretne projekte avstralskega maga Orena Ambarchija, denimo na tistega ovekovečenega na plošči Quixotism.

Hkrati se nam v takšni primerjalni luči, ki terja svoj smisel v medzvrstni glasbeni alkimiji, pred očmi izostrijo tudi nekatere šibkejše plati plošče, predvsem v integraciji in izvedbi sintetičnih tolkalskih sekvenc, ki še čakajo primerno refleksijo in premestitev v vlogo, ki bi lahko resneje vznemirila tudi svoje zvrstne vire. Kot bi poudaril Ricardo Villalobos, s svojo več kot uspešno zgodovino soočanja tudi z jazzovskimi, eksperimentalnimi in industrijskimi viri, je ključ ritmične sekvence v repetitivni elektronski glasbi predvsem v neotipljivi naravi njene odpornosti do padca v dolgočasen, odvečen prosti tek. Sekvenca mora ostati zanimiva tudi po urah in dneh ponavljanja.

Soistierove sekvence na nekaterih mestih delujejo bolj, na drugih manj zanimivo, so bolj in manj funkcionalno udejanjene v svojih namenih. Tisto v že omenjeni skladbi How? si denimo zares zlahka zamislimo tudi drugače, v precej bolj intrigantni in ritmičnim znanostim sekvenciranih glasb bolj zvesti podobi. Kvadratasti pulz v uvodni naslovni skladbi je uporabljen po liniji ritmične funkcionalnosti in v smiseln namen razvoja v pospešku in dinamiki, vendar mu manjka nekaj finese v zvočni produkciji. Nastavek kombiniranja z mehkimi »metlicami« v skladbi Why? je izrazito zanimiv in obeta izreden potencial, ki bi morda bolj poglobljeno gradil na kontrastih med tolkalno akustiko in sekvenciranimi, moduliranimi zankami, denimo po liniji Villalobosovega predelovanja kataloga založbe ECM.

Drugi in tokrat zadnji pomislek, zvezan s predhodnim, se nanaša na splošno zvočno in postprodukcijsko podobo plošče. Nekaj nedoločljivosti in neotipljivosti je v izrazito digitalno zveneči in zato pogosto ploski naravi njenega hrupa in distorzije, kar gotovo prispeva tudi k zahtevnosti dela v postprodukciji, miksu in masteringu, ki tukaj v najboljšem primeru udejanjita dober kompromis, medtem ko bi maksimiziranje rezultatov glede na glasbeno naravo projekta preprosto zahtevalo več. Vendar pa je res – bendovski nastavek, pogoji snemanja ob ustvarjanju skupaj v sobi, izven resnega studia, pa tudi dejstvo samoorganizacije in samozaložništva projekta, torej pretežno lastnega angažmaja treh glasbenikov terjajo svoje, čeprav so možnosti za domačo produkcijo v letu 2025 resnično široke. Rezultat na plošči Cloud Line je vseeno vznemirljiv in za zahtevnega poslušalca smiseln zalogaj. Lahko bi si želeli, da bi bil Replicant v prihodnosti še bolj tudi bend, ki ga spremljamo ob njegovi evoluciji na odrih in, upamo, v prihodnjih diskografskih projektih.