Denovali, 2015

Brazilski kreativec Ricardo Donoso zadnjih nekaj let marljivo polni glasbene police. Sicer se njegovo ime rado skriva na seznamu osebja glasbenih skupin, kot so Ehnahre, Perispirit, The Epicureans in Minority Unit, in včasih tudi za nadimki, kot sta Embouchure in Scuba Death. Tokrat ga v Tolpi bumov srečamo dober mesec po lansiranju najnovejšega albuma Sarava Exu, ki ga je pod rodnim imenom izdal pri založbi Denovali.

V Bostonu živeči in delujoči Donoso svojo glasbeno vizijo udejstvuje na različne načine. Pri prej omenjenih avant-metalcih Ehnahre, pa tudi pri power-grind triu Minority Unit, je tolkel po bobnih, medtem ko pod vzdevkom Perispirit raziskuje bolj elektronsko plat ekstremne godbe. Zalotimo ga tudi pri improvizatorskih elektro-akustičnih sodelovanjih z različnimi glasbeniki, v glasbenih produkcijah in kompozicijah, poleg tega vodi tudi svojo založbo, Semata Productions. Vse to je zraslo na akademski podlagi; Donoso je namreč doštudiral glasbeno kompozicijo pri Berklee College of Music, sam začetek njegove glasbene poti pa je zaznamovalo učenje saksofona in igranja tolkal v jazzovskem okolju.

Pestra osnova, na kateri gradi, se še posebej prepozna pri delih, ki jih izdaja pod lastnim imenom. Tu ima namreč popoln nadzor nad zasnovo, muziciranjem in celotno kompozicijo ter produkcijo. Posledično pri albumih, kot je Sarava Exu, nismo priča združevanju svetov, kakor pogosto opisujemo improvizacijske interakcije med glasbeniki, pač pa lahko opazujemo razvoj enega samega sveta - avtorjeve zvočne vizije, ki nosi s seboj namige na vse glasbene vplive, ki so jo oblikovali tekom časa.

Koncept, okoli katerega se giblje Sarava Exu, izhaja iz mitologije brazilskega kulta oziroma verstva Quimbanda. Če grobo posplošimo, gre za južnoameriško skupino znotraj sistema religij Voudou, torej za mešanje prepričanj južnoameriških staroselcev s starodavnimi vplivi verstev afriških priseljencev. Taka verstva pogosto temeljijo na obstoju duš oziroma duhov - angleško jim rečejo spirits, portugalsko pa exu.

Album Sarava Exu ilustrira avtorjevo samotno potovanje skozi mitološko podzemlje - verski obred, pogost v južnoameriških kulturah, katerega cilj je osebna rast, razsvetljenje. Tematiki primerno je prevladujoča zvočna slika albuma odločno apokaliptična. Temačne, večplastne pokrajine, ki jih Donoso izkleše iz zvočnih valov, se v kaosu pretakajo ena v drugo. Le za trenutek se tu pa tam utrne lahkoten trenutek, preden plane dogajanje neizbežno nazaj v črnino. Celotno kompozicijo preveva izjemno napeto vzdušje, ki je namenjeno vzbujanju čustvenega odziva v poslušalcu – vendar ne gre za strah ali obup, kot bi si lahko mislili ob vsej tej temačnosti, temveč za vzdržljivost, vztrajnost - voljo do premagovanja ovir, tako notranjih kot zunanjih, in obvladovanja lastnih misli.

Imensko je album zasnovan na nočnem ciklu, kar odražajo naslovi komadov v latinščini. Že začetni komad Crepusculum oziroma mrak nas brez primernega svarila potisne v industrialno džunglo. Tekom celega albuma komadi pravzaprav ne dajejo občutka komadov. Nimajo očitnih zgradb, jasnih začetkov in koncev, tudi ne dajejo občutka premikanja oziroma nadaljevanja. Če si večino glasbe lahko predstavljamo kot premico, ki potuje v določeni smeri, je za album Sarava Exu primernejša analogija širjenja kroga. Dogajanja je sicer ogromno, ves čas si sledijo spremembe v intenziteti in glasnosti, prepletajo se različni ritmi in zvočne barve, a nikdar ne doživimo pričakovanega izbruha, vrhunca. Tako hkrati dobimo občutek razvoja in stagnacije, kar rezultira v nekakšni brezčasnosti.

Če uvodni Crepusculum zaznamuje spust v brezno, sledeči komadi predstavljajo prevlado noči, umiritev in kontemplativnost. Tu se intenziteta sčasoma umiri, saj gre za zatišje pred nevihto, pričakovanje konflikta, za katerega sploh ne vemo, ali se bo zgodil. Prvi jutranji utrinki s komadom Galicinium previdno prodrejo na plano, v komadu Matutinum pa s polnim zagonom izbruhne jutro v edinem trenutku, ki bi ga lahko označili za nekakšen vrhunec tega potovanja.

Sarava Exu na neki način spoji Donosove pretekle glasbene vplive. Na albumu najdemo tolkalske elemente brazilske tradicionalne glasbe, hrupno distorzijo noise estetike, tehnoidno hrustanje, razsežnosti godalnega orkestra, ostre robove avantgardnega metala in vpliv filmske glasbe. Ostro uho lahko zasledi tudi kako zelo subtilno referenco na zgodnjo ambientalno trance estetiko, na podoben način kot denimo Russel Haswell namigne na techno ali Lee Gamble na drum’n’bass. Dejstvo je, da gre pri albumu Sarava Exu, ki ga bomo čez nekaj trenutkov v nocojšnji Tolpi bumov poslušali v celoti, za izjemno pazljivo sestavljen kos zvočnega dizajna, ki Ricarda Donosa odločno postavlja na radar moderne elektronske glasbe.