Annihaya, 2015

V današnji Tolpi bumov si bomo podrobneje ogledali enega izmed prvakov moderniziranja starodavnih glasbenih form, ki datirajo še v obdobje izpred biblijskih časov. Pred časom sodobnih kulturnih in nacionalnih meja se je na območju vzhodnega Sredozemlja, natančneje na ozemlju današnjega Libanona, Iraka, Palestine, Jordanije in Sirije, razvil skupinski obredni ples, imenovan dabke. Ples je bil, in je ponekod še vedno, stalnica na družbenih dogodkih, kot so svatbe in sezonsko praznovanje setve. Tradicionalno se ob plesu igra ritmično glasbo, ki pa je, tako kot ples, presenetljivo preživela vso kulturno neurje tega območja v zadnjih približno dva in pol tisoč letih. Gre torej za skrbno negovano izročilo z rahlo nadgradnjo, ki jo v našem primeru predstavljajo električni sintetizatorji.

Medtem ko se vračamo v sedanjost, je omembe vredno še to, da pri glasbeniku današnje Tolpe ne gre samo za enega izmed pionirjev elektrifikacije tovrstne folklorne glasbe, ampak tudi za enega glavnih likov pri osvajanju zahodnega trga in delnega zaslužnika za marsikatero na novo odkrito senzacijo, pri čemer še posebej izstopa Omar Souleyman, ki je na svoji lanski turneji obiskal tudi Galo Halo. Človek za elektronskim zvokom marsikaterega sodobnega dabke performerja je Rizan Sa'id, ki se je na svojem albumu opisal kot kralj klaviatur. Obrvi privzdigujoč naslov že na začetku albuma stopi iz sence previdnega skepticizma in atmosferično otvori z arabeskastimi zankami pitch-bendanih klaviatur, ki sicer prepričljivo poustvarijo razposajeno otožnost, tradicionalno zaigrano na piščalih z bliskovitim fraziranjem.

Zvok, ki ga slišimo iz Rizanovega igranja, je zvok, ki mu zdaj grozi izginotje v preteklost. Izhaja namreč še iz nedavnih časov, ko je bilo zgodovinsko bogato območje Sirije prostor, kjer je bivalo več kultur in ljudstev hkrati. Pred kolapsom relativnega ravnovesja med ljudstvi je tam vladala nekakšna mozaična enotnost. Kljub občasnim barbarskim izgredom in družbenim razkolom v več kot tisočletni zgodovini so lokalna ljudstva pustila svoj kulturni pečat drug drugemu, kar se je v dabkeju in glasbi Rizana Sa'ida ohranilo do danes. Ta zapuščina skozi Rizanovo virtuozno improviziranje zaživi v novi luči. Podkovan z elektronskimi 4 x 4 plesnimi ritmi se Rizan izstreli v futuristično novo življenje ljudske glasbe. A medtem ko smo lahko na albumih Omarja Souleymana, kjer se je Rizan prvič mednarodno izpostavil, prisluhnili tudi vokalnemu zavijanju, je King Of Keyboard izključno inštrumentalen album in kot tak zahteva od poslušalca, vajenega zahodnih struktur, pozornejše poslušanje, če ga zanimajo nianse v strukturah skladb in fraziranju konstantnega soliranja na sintetizatorju. 

Album ni monumentalno delo v smislu uporabe novih načinov skladanja ali obdelave zvokov. Treba ga je razumeti v kontekstu ljudske glasbe, katere začetek se je izgubil v času. Ko poslušamo vrtoglavo preigravanje orientalskih lestvic čez poskočne ritme, poslušamo glasbo, ki je primarno namenjena plesu in zabavi množic, nekaj zaradi česar je ta glasba, in tudi Souleyman, ponekod dobila oznako turbo folk. A kljub zabavljaški noti nam lahko zaradi dolgotrajnega obstoja in vsega zgodovinskega zlitja razkrije nekaj o človeški naravi skupinskega rajanja in tega trdoživosti. Elektrificirana avtentičnost albuma nam prikaže del mešanice kultur, ki je verjetno pustila svoj globalni pečat, še preden je bila ta glasba ponovno odkrita. Vseeno pa glasbi njena skoraj statična večnost tudi ni vedno v prid in lahko tako album po prvem valu navdušenja, ali dveh, nekoliko zbledi. Ritmi niso posebej originalni in frenetične solaže dajo kmalu občutek že slišanega. Album tako po parih poslušanjih konkretno izčrpa ljudsko izročilo svatbene in praznične glasbe, a ni dvakrat za reči, da se ob naslednjem koraku evolucije muziciranja ne bo kdo spet vrnil k takšnim koreninam.