Roza: Roza EP

Roza: Roza EP

Recenzija izdelka
14. 4. 2020 - 19.00

Balkan Veliki / POP Depresija, 2020

 

Že od turbulentnih devetdesetih je glasbena scena večine nekdanje Juge zelo odvisna od aktualnih kriznih, političnih in ekonomskih dogajanj, ki se vseskozi pojavljajo in dajejo občutek, da se življenje v tem prostoru ne bo nikoli zares izboljšalo. Temu se je bila scena vselej prisiljena prilagajati in znova iskati svoj pomen, ne glede na trenutno osrednjo problematiko. Glavni balkanski fenomen zadnjih let - pred izbruhom virusa, seveda - je bilo verjetno masovno izseljevanje prebivalstva, ki se je dogajalo v praktično vsakem kotičku bivše skupne države in je obenem prizadelo tudi širšo glasbeno sceno. Marsikateri izmed manj in bolj znanih regionalnih bendov je izgubil kakšnega člana, pogosto pa je to pomenilo tudi bendov razpad. Tako lahko širšo razgradnjo regionalne družbe opazujemo tudi skozi prizmo glasbene scene. 

V tokratni Tolpi bumov se usmerjamo v Beograd, še eno mesto nezaželenih balkanskih in globalnih trendov, iz katerega prihajajo današnji protagonisti. Obravnavamo tamkajšnji sveži trio Roza, nov projekt sicer izbranih in izkušenih glasbenikov. Tu je Stefan Čirović, bobnar zasanjanega indie dua VVhile. Ta trenutno deluje na daljavo, saj se je drugi član dvojca izselil iz Srbije. V novi bend sta vpletena še Nebojša Kuzmanović in Dušan Damnjanović, ki sta večino prejšnjega desetletja preigrala v beograjskem hardcore bendu Mnjenje. Povezava s hardcorom seveda ni naključna: vsi trije člani benda Roza so globoko zakoreninjeni v beograjski DIY hardcore sceni, po njej pa lomastijo že od zgodnjih devetdesetih. Od obilice hardcore bendov, v katere so bili fantje vpleteni, se z današnje distance mogoče še najbolje spomnimo bendov Unison in Jaibo!, ki sta - tako kot širša balkanska hardcore scena - najbolj aktivno delovala v prvi dekadi tega tisočletja.

S te perspektive je zanimivo opazovati bend, ki ga imamo pred seboj. Samo ime benda - Roza - mogoče še najbolje ilustrira zmehčan izraz novega tria, ki se podaja na še eno novo glasbeno pot, zvočno morda še najdrznejšo doslej. Hardcore bandane so danes pospravljene - morda pridejo v poštev le še za zamaskiran sprehod do trgovine. V novonastalem instrumentalnem preigravanju zasedbe pride do izraza zvočna igrivost, čutimo značilni groove ameriških post-hardcore bendov, najti pa je možno še veliko eksotičnih ritmičnih vplivov, ki zasedbo dvignejo na višjo raven. Spokojno post-rockovsko preigravanje je tudi tu hitro opaženo, a bend se uspe izogniti dolgočasju ob enih in istih kitarskih temah. Toda vse to ne bi imelo smisla, če bend ne bi znal spretno aranžirati in smiselno postavljati svojih idej. S tem pa tudi upraviči svojo odločitev za dandanes precej redek pojav - kar tridesetminutni EP.

Mogoče je ravno lahkotnost, s katero bend Roza muzicira in igra svoje komade, tisto, kar se nam pri njem še najbolj dopade. Zasedba v enostavnem in mirnem muziciranju predvsem uživa. Preprosti rifi se vseskozi prepletajo in vsakemu komadu vtisnejo edinstven pečat. Bend se uspešno izogne pretencioznim studijskim in zvočnim zmožnostim - namesto tega se ima Roza za garažni bend, s tem pa ohranja in goji svoj šarm. Njihov debitantski EP res zveni kot EP in izdelku ne bi pripisovali vrhunskih lastnosti, četudi je ista ekipa v preteklosti že nekajkrat pokazala svoje kvalitete. Organskost v zvoku benda seveda ni slučajna, tako kot pri izdaji ni slučajno niti sodelovanje dveh trudoljubnih balkanskih založb. To sta založbi Balkan Veliki in POP Depresija, ki bosta Roza EP kmalu predstavili tudi v obliki vinilne plošče.

Bend Roza ni sestavljen iz najmlajših muzičarjev, od katerih bi praviloma pričakovali svež veter na sceni. Ampak podobno kot mulci, ki se v poskusih formiranja benda učijo igrati prve rife, tudi Roza zvenijo, kot bi z isto mero pozornosti pristopali k ustvarjanju v tej zasedbi. Zakaj bi sicer neki nekajinštiridesetletniki v svojem prostem času, ki ga imajo vse manj, furali bend in pisali komade, kot je denimo MDMA i pljuge? Verjetno Roza ne bo prinesla revolucionarnih sprememb na beograjski sceni, verjetno niti odmika od repetitorskega bendovskega formata, a mogoče je to prvi znak, da se scena ponovno obnavlja in dobiva nov zagon, svež izraz ter drugačen zvok. Balkan se morda še naprej prazni, a glasba i te kako ostaja na nivoju.

 

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Kraj dogajanja: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

Lepa.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness