Suction Records, 2020

Glasbi Richarda D. Jamesa v kritiškem svetu danes nedvomno pritiče velika mera romantiziranja. Z razlogom. In ja, tudi mi se tokrat ponovno zapletamo v zanko neskončnih mojstrovin Aphex Twina in ostalih Jamesovih psevdonimov. Delno zato, ker njegov idiosinkratičen izraz predstavlja tako trden, ključen temelj žanrsko neuvrščenih, ki še vedno navdihuje mlajše producente, predvsem pa zato, ker je danes obravnavano dolgometražno delo neposredno povezano prav z mistiko okrog Richarda D. Jamesa. Pojasnimo – celoten piar, povezan z izdajami protagonista današnje Tolpe bumov, temelji na naslednji zgodbi. Erik Jong naj bi bil producent iz male nizozemske vasi, ki je v poznih devetdesetih, takrat v svojih dvajsetih, v zgolj dveh letih sproduciral izjemno obsežen katalog avtorske glasbe. Kot je nekako še veljalo za tisto obdobje, je snemal na kasetne trakove, nato vse skupaj pospravil na podstrešje in pustil tam samevati za nadaljnjih dvajset let. Pred nekaj leti je kasete naposled digitaliziral in na portalu SoundCloud pod imenom Erik objavil prek sto komadov, svoj profil pa podelil na forumu We Are the Music Makers, na katerem uporabniki secirajo dela Richarda D. Jamesa.

Med temi uporabniki se je znašel tudi kanadski soustanovitelj in vodja založbe Suction Records po imenu James Amm, ki pod psevdonimom Solvent med drugim izdaja tudi svoj lasten glasbeni material. Misleč, da gre pri uporabniku Erik v resnici za le še enega izmed mnogih prikritih Richardovih projektov, ga je v upanju na sodelovanje kontaktiral in dobil pritrdilen odgovor. James Amm je tako v nadaljevanju razpolagal z izredno obsežnim arhivom muzike, nastale med letoma '97 in '99, ki je luč sveta prvič ugledala šele leta 2016 pod preprostim naslovom EP 1 in pod umetniškim imenom RX-101. V obdobju dveh let so nato sledili še trije singli in dve daljši kompilacijski izdaji, naslovljeni Like Yesterday ter Transmission. Čeprav gre pri vseh izdajah pod imenom RX-101 za stara dela, je stilsko bolj koherentno in celovito zbirko lani predstavil šele prvi pravi album Dopamine. Tega lahko ob neizbežni primerjavi z Aphexom stilsko navežemo na klasično izdajo Selected Ambient Works 85-92 ali pa na dela dvojca Boards of Canada, ki jih zaznamuje sproščujoč, a hkrati poskočen moment, poln razkošnih melodij.

RX-101 naj bi v času ustvarjanja največ navdiha črpal iz detroitskega techna založbe Warp, zlasti iz serije izdaj Artificial Intelligence, in kakopak kataloga založbe Rephlex. Temu primerno je stilska paleta Erikovega arhivskega materiala izredno široka. In če aranžma prvega albuma predstavlja lahkotno in sproščujočo poslušalsko izkušnjo, gre pri tokrat obravnavani drugi dolgometražni plošči Serenity - kljub zavajajočemu imenu - za povsem kontrastno zvočno sliko. Z nekaj izjemami gre pri skupku trinajstih del največkrat za korozivna techno kovala s kovinskim zvenom, ki tolčejo z brezkompromisno hitrim tempom. Če smo se z avtorjevim prvim albumom spominjali Aphexove kompilacije Selected Ambient Works, bi lahko album Serenity stilsko umestili poleg kompilacije Caustic Window ali nekaterih del angleškega producenta, ki deluje pod psevdonimom Cylob. Nova, precej trša in močno distorzirana dela, ki jih karakterizira topel analogen zvok, premorejo vse od militantnih zvenov do sci-fi mistike in melodičnih eskapad. Zato lahko kljub temu, da album Serenity najbolj zaznamujejo tehnoidni 4x4 kosi, zaradi gibke dinamike v slabi uri večkrat globoko zadihamo in se izgubimo v glasbi, še posebej ob vrhuncu albuma, skladbi Hearts Utd.

Za konec pa si lahko dovolimo še malce drzne špekulacije. Za izdajami, ki brez obraza izhajajo pod psevdonimom  RX-101, naj bi danes bojda stal štirideset-in-nekaj-letni Erik Jong, ki naj bi ves ta material sproduciral v dveh letih, nato pa glasbo povsem opustil. Prva izdaja je izšla leta 2016, ki je hkrati leto, v katerem je šef založbe Suction Records James Amm javnosti ponudil svoj zadnji EP pod imenom Solvent. Odtlej največji del izdaj založbe predstavlja prav material avtorja  RX-101, ki prihaja iz domnevno izredno obsežne zakladnice del, ki jih je navdihnil Aphex Twin. No – ne bi se čudili, če ne bi šlo zgolj za dela, temveč tudi za piarovsko potegavščino v stilu Richarda D. Jamesa in Rephlexa, pri kateri bi se izkazalo, da za projektom RX-101 stoji kar vodja založbe Suction, James Amm, alias Solvent. Ne želimo biti krivični do Erika, pa vendar. Kar deluje predobro, da bi bilo res, največkrat to pač tudi je. Ob razmisleku in zastavljeni teoriji zarote pa vendarle ostaja dejstvo, da gre kljub stilski podobnosti z deli Aphex Twina za izredno dober album, ki bi svoj prostor – če bi dejansko izšel konec devetdesetih – našel med velikani žanrske neuvrščenosti. Danes pa nam ponuja predvsem nostalgičen spomin na zlate čase IDM-a, zgodbo, ki jo bo vredno spremljati še naprej.