Disciples, 2023

Elektroakustični duo Saint Abdullah in v Brooklynu živeči bobnar Jason Nazary že kar nekaj časa ždijo drug z drugim. Davnega februarskega dne so namreč izdali album Evicted In The Morning, ki mu je prijetnega junijskega dne sledil še Looking Through Us, katerega pod drobnogledom mrcvarimo v Tolpi bumov. Pretekli mesec je dvojec izdal še en album, in sicer Chasing Stateless, a tu je Nazaryjeve odpuljene udarce zamenjal irski didžej in producent Eomac. Skratka, brata iranskih korenin Mohammad in Mehdi Mehrabani-Yeganeh kar ne pojenjata s kopičenjem nove muzike.

Za bobnarsko manevriranje po albumskem prostoru skrbi Nazary, glasbenik, ki deluje v mnogih kontekstih sodobnega jazza. Verjetno se nam najhitreje v spomin prikliče ob omembi trobentačice in skladateljice Jaimie Branch, danes pa se poleg solo projektov loteva tudi sovodenja različnih zasedb. S standardnim bobnarskim setom in činelami med igranjem s pomočjo raznoraznih povezav s sintetizatorji zvoka, z denimo zakasnitvenimi pedali ter splošno modulacijo ohranja določeno mero kaosa in se prepusti naključjem.

Resonacija akustičnega z elektronskim se v dobre pol ure čvrsto oklepa premišljene dinamike. Res, da nas brž zahakljajo po spreminjajočih se valovnih dolžinah nanizane takšne in drugačne elektronske obogatitve in podaljški zvočenja, toda ritmično podstat komadov, mestoma zamaskirano, še vseeno fura Nazary. Zvok nas doseže po zakompleksanih podhodih, s katerih se omet novih, a venomer preračunanih zvočnih linij lušči in sproti lepi na periodično bobnenje. Saint Abdullah si posamezne delčke dovolita tudi na silo odlepiti. Tako se z odboji gibata po oglatem prostoru, to podajanje nečesa, kar spominja na izjemno hitro potujočo, z eksplozivom obdano žogico, pa se odlično izrazi v komadu Road Potholed.

V nekaterih komadih se iz ozadja prihulijo vzkliki in petje, ki pa jih zaradi tujega jezika žal ne moremo razvozlati. Gre za zametke sufijske pevske prakse, z vključitvijo te pa se dvojec spominja svojih prvih glasbenih korakov, ki sta jih glasbenika naredila s ciljem zmanjšanja nastrojenosti proti islamski veri. Tu in tam melodijo osmislijo tudi ostali izviri. V drugi skladbi se trojici tako pridruži še saksofonist Patrick Shiroishi, ki z odpuljenim, frenetičnim pihanjem teži k prezračitvi tako inštrumenta samega kot naših zapacanih možganov. Na koncu saksofonu le uspe razplesti celoten komad in skoraj neopazno se nadaljuje muziciranje, ob katerem v glavi kar odmeva stavek preračunavam, preračunavam ... Natempiranemu, premišljenemu šundru celo uspe zaiti v malce bolj plesno zveneč odsek.

Čeprav neprestano prihaja do hitrih menjav, katerim že stežka sledimo, pa čeprav so postavljene na tista prava mesta, se na neki točki pričnemo čutiti izolirani od vsega, kar se dogaja okrog nas, in od takrat naprej dogajanje spremljamo presenetljivo umirjeno – od takrat naprej vedno nove in nove vragolije glasbenikov odgrinjamo s čistejšo predstavo. Pri shemi skladb gre za eno veliko funkcijo – vsakemu elementu je pripisana vrednost, vsak, še tako neznaten zvok, ima svojega bratskega, s katerim zazvenita v enem od v neskončnost razvejanih delov poslušane glasbe.

Bobnarjev doprinos je tisti akter plošče, ki jo po hitrem postopku goni naprej in skrbi za kontinuiran hook skladb, tvorjenih na osnovi nadgrajevanja, odvzemanja in ponavljanja. Drum beat, pa četudi akrobatske narave, ki celo hoče povzročiti tresavico v zadnjem delu glave, je torej tisti, ki dvojcu bratov pušča odprta vrata eksperimentiranja in možnost zafkravanja z zankanjem vokalnih semplov, kot to storita v drugi polovici komada Sensate Ocean. Prav fino se nam zdi tudi, ko v poplavi elektrike zaslišimo tisti pristni zvok činel, za trenutek celo zvok udarcev po lesu.

Tišini je trojica onemogočila obstoj. Celotna izkušnja poslušanja nas v relativno ozkem časovnem okviru premeče po različnih nivojih muziciranja glasbenikov. In starejša, februarska plošča se nam izza kota nasmiha, češ, zdaj pa je zares treba prisluhniti še njej.