Zasedbo Salamandra Salamandra poznate prav dobro, a ta s svojimi redkimi izdajami vedno preseneti prav v trenutku, ko ste nanje že pozabili. Sposobnost preživetja se tudi tokrat izkazuje igrivo, brez velikih obratov in brez odmika od osnovnega gonila zasedbe.

* Tokrat se uvodni predstavitvi benda, ki se ima zavrteti čez nekaj minut, moramo izogniti. Poznate ga prav dobro, a s svojimi redkimi izdajami vedno preseneti prav v trenutku, ko ste nanj že pozabili. In sposobnost preživetja se tudi tokrat izkazuje igrivo, brez velikih obratov in brez odmika od osnovnega gonila zasedbe. Najprej jih je tako neko kritiško uho povezalo z dogajanjem v 'novi čudni Ameriki'. Nato se je Salamandra Salamandra vse bolj poigravala z zajammanim rockovskim izgubljanjem in znova iskala svojo načeto zvočno podobo v druženju s pesnikom Ivanom Volaričem – Feom.





Preminulemu bi lahko bil posvečen četrti posnetek, Črn Trn, ki je nedavno zapustil škofjeloški studio, saj je od vseh preteklih posnetkov zvočno še najbliže prejšnjemu, Kava Čaj Kakav. Z dvojnim poudarkom: da vokalni član ne umanjka, četudi tega nihče ne more reči za Feovo osebo. In da je verjetno ravno njegova odsotnost tokrat prisilila zasedbo, da od sebe spusti instrumentalno bolj dovršene in zaključene skladbe. Te pa ohranjajo zdravo jedro, ki ga poznamo pri Salamandri Salamandri že od njihovega začetka.





Seveda bi se tukaj spodobilo spregovoriti o napredku v zvoku in komponiranju v glasbi zasedbe, vendar namesto tovrstnih trajnostno-razvojnih ugotovitev podajmo neko drugo. Člani zasedbe Salamandra Salamandra so vseskozi ostali samosvoji v svojih samostojnih glasbenih poteh, in te so se verjetno v zadnjem času še najbolj razpršile in razvile. Slišimo jih med drugim lahko v Loliti, Hordi grdih ali v raznih ad hoc glasbeno-improviziranih grupacijah. A kljub temu sama zasedba do vseh drugih projektov njihovih članov, naj jim ti namenjajo še toliko časa in energije, ohranja spontano distanco. 8 komadov Črnega trna ohranja paleto zatripanih zvokcev, ki govorijo namesto človeškega glasu, nekakšni glasbeni skeči pa tokrat po domišljiji sežejo dlje od običajnih namigovanj na kmečko idilo kot pri nekaterih preteklih poizkusih v tej smeri. V tem smislu tudi sicer zvočno zaokroženi komadi ne sledijo toliko instrumentalnim ali tonalnim linijam kot nekakšni dramaturgiji, ki golo zvočno podobo obkroža in presega. Naslovi tako zasnovo zgolj poudarijo, četudi so vzeti iz asociacij, zasidranih v individualnih in nedostopnih utrinkih protagonistov zasedbe. Čudni medklici ali histerična vreščanja so tako nekje s tolkali in zavitim rogom zgolj pospremljeni, drugod pa se skoraj umaknejo pred dramatičnim muziciranjem, kot na prejšnji plošči tudi tokrat z izpostavljeno kalimbo, ki zna dati Salamandri zgolj pogojno afriški prizvok.





A čeprav je tudi tokrat predvsem po zaslugi Sama Kutina v repertoarju Salamndrinega inštrumentarija precej eksotičnih inštrumentov, nad golim bohotenjem različnih zvokov prej kot etnično občutje tokrat verjetno še najbolj prevlada neka splošna slika njihovega početja. V tej pač tokrat ne prevladujejo kvaziprogresivni rockovski prijemi, ne poizkusi v nečem, kar se imenuje 'svobodna improvizirana godba', niti zasanjano počasna neskončna muziciranja, ki edina komadom tu pa tam vtisnejo bolj dostopen melodičen značaj. Na plošči Črn trn je slišati vse to in še kaj poleg, a tokrat sintagma 'glasbeni cirkus' verjetno šele postane razumljiva.





Salamandra Salamandra so uspeli vse individualne glasbene izkušnje vpeti v osem utrinkov, ki vseskozi napotujejo čez izključno zvočno izkušnjo. A namesto da bi v tej prepoznavali posameznost veščih glasbenikov ali mistiko muziciranja 'tukaj in zdaj', je zgodbarska komponenta prej kot gledališkemu performansu podobna skeču ali burki, ne da bi se zaradi tega izneverila komponiranju v zvoku. Premik je tu malenkosten, saj našteto zgolj poudarja večino tega, kar so Salamandra Salamandra počeli do sedaj. A je tokrat morda ta čez-glasbeni vidik tokrat še najbolj konsistenten in vztrajen ter nima potrebe po naknadnem kompozicijskem vezivu.



pripravil Aleš Rojc