Moonlee Records, 2019

V Tolpi bumov tokrat predstavljamo album 22, ki je zrasel ob delu dueta bobnarja Dimitrija Petrovića in kitarista, tekstopisca, pa tudi težko zgrešljivega glasu širše regije Ivana Ščapca. Govorimo o Seine, zasedbi, katere ime lahko izgovarjate po želji in ki bo, mimogrede, nastopila na jutrišnjem praznovanju Radia Študent ob … no, pa saj se razumemo. Seine je kot bend nastal vzporedno s projektno-glasbenim bratom oziroma sestro Vlasto (Popić), a je daljši čas deloval v njeni senci, brez izdanih albumov in brez pretiranega izstopanja. Nastal je na podlagi kantavtorskih vzgibov Ivana Ščapca, je sicer hitro zrasel v bend, ki je deloval v različnih postavah, v tem trenutku pa je Seine duet Petrovića in Ivana, s Ščapčevimi kantavtorskimi ambicijami na čelu.

Da bi lažje razumeli, kakšen je novi dolgometražec, lahko o albumu 22 za začetek povemo, kaj predvsem ni. Na instrumentalni ravni muzika z albuma ni več nagnjena k pesmim mehkega, akustičnega, jutranjega in zaspanega tipa, kakršne smo slišali na predhodni plošči Sno sna. Akustična kitara ni več pretirano izolirana, suha in izpostavljena. Z ozirom na opazko o energičnosti oziroma nje pomanjkanju iz recenzije plate Sno Sna Jerneja Trebežnika lahko ugotovimo, da novi album 22 ruži in miga veliko močneje ter napetost komadov nateguje vse do zadnjega. Nova plata ni dolga, nova plata ni monotona, nova plata ni značilno kantavtorska, nova plata je torej drugačna od stare plate! Kdo bi si mislil ...

Sicer to ni zares kakršnokoli smiselno merilo, a v komadih z novega albuma se zgodi več kot v starejših pesmih Seine, kljub stalni notranji, ponekod preprosti repetitivnosti forme in predvsem rifa. Na plati se denimo zgodi sample himne Nata, paralelno s časom letošnje dvajsetletnice napada Natovih sil na Kosovo. Kontrastno se v enem izmed komadov zgodijo verzi otroške igre z rokami, tehnično pa se zgodijo elektronske matrice, zgodijo se hitrejše in odločnejše spremembe v tempu, šepajoči poliritmi, zgodi pa se tudi en kup boleče samoironije v besedilih. Na trenutke je mračna i sjebana, pravi Ščapec o muziki na albumu in prenešeno tudi o stanju v svojem umu, mi pa pravimo, da v tej svoji zjebanosti udarja močneje, kljub temu da danes tolikšne neobremenjenosti in mladostnega, čistega angsta, prisotnega v Ščapčevem preteklem bendovskem ustvarjanju, ne moremo več pričakovati. Seine se razvija in se je razvil v razmerju do lastne glasbene preteklosti, dobiva pa tudi vse bolj jasno izražen osebni ton, in na tej točki bi lahko tudi mi, ki poslušamo, začenši z recenzentko te recenzije, končno nehali Ščapčev Seine primerjati z veliko Vlasto Popić.

V instrumentalnem smislu je album napolnjen z zvokom različnih inštrumentov, na komadih poleg bobnov in kitare slišimo še orglice, sinte in dodatna tolkala. Vendar se bomo raje osredotočili na besedila, ki so že omenjeno samoironijo brez sprenevedanja prevedla v ... v opisu plate omenjeno poetiko denarja? Prav, vzamemo. Ščapec nam torej v besedilih postavlja ogledala. Ne trudi se prikriti tega, da je nekaj očitno narobe. Da je on, nekdo drug, mi vsi, da smo mogoče bolni, mogoče smo nori, a mislimo, da je mogoče kriv svinec, okopavamo vrtove in mogoče v te vrtove na skrivaj zakopavamo mrtve. Zavoljo tega, kar se rabi, kar je treba in kar je naše, krademo, ker nimamo denarja, odpiramo dežnike, ko pada dež, hkrati pa jih odpiramo tudi za vsak slučaj, ker lahko nenadoma začnejo deževati bombe. Na vprašanje “Čemu taka drama(?)”, ki se pojavi v enem izmed komadov, torej album ponudi odgovor. Drama zaradi dolga preteklosti, zaradi kavlja izpetih družbenih konvencij, rigidnih pravil in institucij. Zaradi paradoksov, ki hodijo ob boku samoumevnosti. Ivan poje o vojni, denarju in njunih vzporednicah na način Kavlja 22 oziroma njegovega znanega paradoksa. Treba imat para/bez para nema života/bez života nema treba.

Če album Sno sna “ni bil zabava”, kot je razmišljal Trebežnik v že omenjeni recenziji predhodnega albuma, si to izjavo danes lahko izposodimo in jo prilagodimo današnjemu kontekstu. Tako bo 22 še en velik korak naprej od te ne-zabave. Če ste sedaj po vsem slišanem pod vtisom, da je album skupine Seine temačen, ste verjetno zadeli, a v igri s samoironijo ni vse tako črno, občasno vse skupaj namreč ublaži tisti punk odnos do življenja, ki še biva v Ivanu, s katerim album vseeno zvozi v izjemno spevnost, kljub navidezni borbi s takojšnjo predajo.

Predal se Seine na albumu 22 še ni. A res je, da nismo omenili še nečesa, česar na albumu ni, namreč pesmi o ljubezni. “Kje so tiste dobre stare lepe pesmi o ljubezni?” sprašujejo Ščapca, medtem ko ta piše nove pesmi o denarju in ne zna odgovoriti na vprašanje. Mi pa bomo zaključili z nečim, kar je nekje na papirju bilo videti nekako v stilu, da izvirnost razbija in ponavljanje varuje.