Nuclear Blast, 2013

Zvesti sledilci brazilsko-ameriške metal zasedbe in večni nergači, sprijaznimo se, da je Sepultura, kot smo jo poznali pred odhodom Maxa Cavalere, mrtva. Njena zapuščina živi skozi plošče, ki so bile izdane do leta 1996 – torej se na nek način zaključi z albumom Roots. Ali pač? Kajti, večne debate o imenu, debate o pomenu Maxa Cavalere, o neopredeljivem stilu glasbe, ki ga itak že igrajo od leta 1993, ko je izšel album Chaos A. D., še vedno ne smejo biti vodilo ali izhodišče, ko prezentiramo najnovejšo ploščo Sepulture, ki hkrati nosi najdaljše ime med vsemi albumi v njenem obsežnem opusu, in sicer The Mediator Between The Head And Hands Must Be The Heart.

Ker iskreno rečeno, je tale plata ''single-handed'' boljša kot zadnji trije albumi Maxovih Soulfly skupaj, da druge plate zasedbe Cavalera Conspiracy sploh ne omenjam. In sedaj se dokončno ''losajmo'' primerjav z Maxovim umetniškim izrazom in se posvetimo albumu, ki ga bom zavoljo časa in poslušalcev nadalje v tekstu imenoval kar skrajšano – Mediator.

Če so Sepultura leta 1993 izdali album Chaos A. D., ki je predstavljal prelom s tradicionalnim Sepulturinim thrashevskim izrazom, so vpliv, vizija in izraz omenjenega albuma globoko zakoreninjeni v vseh platah, ki so do danes izšle pod Sepulturinim imenom, ne glede na to, kdo je v določenem obdobju bil v bendu. Tudi Mediator pri tem ne odstopa, saj njegova dinamika bazira na mastnem gruvu, precej jasnem miksu slayerjevskih speed in thrash napadov ter resnično heavy pridihu, za katerega je odgovoren nihče drug kot producent Ross Robinson, ki je v svet lansiral Slipknot, Korn ipd., hkrati pa je to možakar, ki je najbolj odgovoren za večno ljubljeno in osovraženo Sepulturino klasiko, Roots.

Mediator je ''metal as fuck'' album, ki po dinamiki očitno nadgrajuje nekaj let nazaj izdani album Kairos, s katerim so ob dvajseti obletnici kultne plošče Arise, Sepultura dejansko obiskali začetke novejše, post-Chaos A. D. ere. Če je Kairos bil težek, mračen in mogoče za malenkost počasnejši album, ki pa je vsekakor presegal grozno plastično zvenečega predhodnika Dante XXI, je Mediator beštija, ki je kitarista Andreasa Kisserja, basista Paula Xista, vokalista Derricka Greena in novega bobnarja, Eloya Casagrandeja, pokazal v najboljši možni luči.

Prvi štirje komadi plate so očitni poklon Sepulturini preteklosti, ko so se riffi kosali s Slayer, Metallico, Atrophy in Sacred Reich. In čeprav je delež slayerskega zvoka tu največji, je super slišati, da je Andreas Kisser končno spet črpal iz thrash zapuščine, ne pa iz tistih ''cheap-ass'' hardcore punk linij, s katerimi se je šlepal recimo v hitrejših komadih plat Chaos A. D. oziroma Against. Solaže resda več niso to, kar so bile na albumu Beneath The Remains, pa tudi samo žaganje kitarskih strun na trenutke deluje pač šlampasto, a je kitarski izraz plate še vedno dinamičen, zmetaliziran do amena in energičen kot napad brazilskega fuzbalerskega moštva na finalih svetovnega prvenstva v Los Angelesu leta 1994. Paulo Xisto oz. Paulo Jr., kot ga poznamo iz prve Sepulturine bolj znane inkarnacije, žal nikoli ne izstopa, razen v res redkih trenutkih. Je pa zato druga polovica ritem sekcije tista, ki je Sepulturo kratkomalo potegnila iz dreka, po katerem se vlačijo sami ali jim to počne javnost zadnjih nekaj let.

Bobnar Eloy Casagrande je direktno nasledstvo zapuščine Igorja Cavalere iz časa albumov Beneath The Remains ter Arise, s tem, da je Casagrande še toliko bolj inovativen, destruktiven in dinamičen. Ta tip se ne šlepa na enostavne ritme, kot je to počel njegov slavni predhodnik na albumu Blunt Force Trauma od Cavalera Conspiracy ali pa, kot je to omenjeni Maxov brat storil v sramoto ameriške zasedbe Strife, ko je nadomestil na njihovi zadnji studijski plati njihovega originalnega bobnarja in iz tega naredil ''epic fail''. Casagrande je beštija! Od hitrih ritmov komada Trauma Of War do počasnejšega, skorajda sludgeovsko težkega napada komada Grief, tip kaže, kaj se pravi bobnati na brazilski način. In tudi njegov bobnarski spopad z gostujočim, nekdanjim slayerašem Daveom Lombardom, kaže, da na mladih - vsaj v slučaju Sepulture - svet res stoji.

Edina šibka točka albuma, ki se glasbeno najprej giblje v thrashu, nato v thrashcorovsko in metalcorovsko ali panterovsko obarvanem gruvu, da bi na koncu dodal še ščepec brazilske ulične kulture, je vokalist Derrick Green. Pa ne zato, ker ga že toliko let primerjajo z Maxom in ga verjetno morijo s tem na vsakem koraku. Tip pač ima eno samo barvo glasu, kot pa je to za Rossa Robinsona značilno, je Greenov vokal še naefektiran z nekakšnimi šumi in fuzzi, da imaš na trenutke filing, da poslušaš res najbolj poceni zgodnji Slipknot vokalni tribut, izveden na Ministry način. Še posebej to moteče pride do izraza v komadu Manipulation Of Tragedy. Je pa vsaj res dober, ko srce parajoče kriči besedilo v komadu Grief. 

Album zaključuje poklon davnemu hitu iz albuma Roots, in sicer komadu Rattamahatta, tokrat v obliki pesmi Da Lama Ao Caos, ki je itak klasičen poklon Sepulturinim brazilskim groove koreninam.