Sulatron Records, 2018

Ko je govora o nemškem eksperimentalnem rocku konca šestdesetih in začetka sedemdesetih let, ga pogosto radi kličemo kar krautrock. Gre za žanr psihedelične, ambientalne, kozmične narave, ki se je ustvaril na periferiji in ki je z nenavadnimi posegi v glasbo na eni strani obračal glave od vsiljene angloameriške rock glasbe, na drugi pa prav pri teh vsiljivcih skozi sedemdeseta dosegal največji uspeh ter še danes velja za inovativno in široko smer v omenjenem glasbenem obdobju. Kot vsaka smer ima tudi krautrock prepozno rojene občudovalce, zagnane godbenike in večne nostalgike, ki na novo pogrevajo, cepijo ali pa preurejajo glasbeno smer v svoj prid. V današnji Tolpi se prepuščamo bendu, ki zase pravi, da je iz 23. stoletja, kjer je rock glasba mrtva, zato se vrača v čas, ko je še možno spremeniti tragičen razplet v dolgočasni zgodovini. Preverjamo torej redefinicijo starega žanra z zasedbo Seven That Spells in albumom OMEGA, zaključnim delom trilogije, ki sliši na ime The Death and Resurrection Of Krautrock.

Zagrebška zasedba Seven That Spells se lahko v svojem petnajstletnem obstoju pohvali z dvanajstimi albumi. Začenši kot power trio z neumornim Nikom Potočnjakom, ki ga poznamo iz zasedb Jastreb, Otrovna Kristina, Pogavranjen, Tigrova Mast, The Last Lord Of Atlantis  in drugih kot edinim stalnim članom, so Seven That Spells skozi albume in koncerte menda zamenjali več kot šestdeset članov. Od nekdaj doma v psihedelično rokovskem kloniranju pretežno daljših minutaž in prevladujočih instrumentalnih glasb z vokali le kot elementi v ozadju so se Niko in ekipa vedno zavzemali za modernejšo preureditev psihedeličnega rocka, četudi je to pomenilo odklone v smeri težjih, repetitivnih in bolj progresivnih albumov, ki so jih Spellsi definitivno konkretneje načeli s prvim in drugim delom trilogije The Death And Resurrection of Krautrock. AUM in IO sta albuma, ki sta za razliko od danes obravnavanega finiša trilogije bolj hrupna, monotona, repetitivna in manj strukturirana. Še vedno pa gre za zvočno bogata, raztegnjena, hladno in zapomnljivo prevožena albuma, ki sta Seven That Spells, če jih niso že njihove prejšnje izdaje, osamila na širši glasbeni sceni.

Zadnji del trilogije, OMEGA, je bil posnet v treh letih, ki so minila od zadnjega albuma IO. Tokratno postavo poleg Nika s kitaro in sintom in od leta 2009 ustaljenega basista ter tokrat tudi vokalista Jeremyja Whitea sestavljata še Gordan Tomić na kitari in vokalu ter za bobni - eden in edini - Blake Fleming iz Dazzling Killmen, Laddio Bolocko in The Mars Volta, ki je z Nikom sodeloval že na zadnjem albumu Jastreb - Orient And Occident. Pet komadov se zvrsti v zaokroženem soničnem razvratu, kjer je vloga vokalov prvič v ospredju. Dvojno petje skorajda mantrične, šamanske nature v melodičnih izgovarjanjih odzvanja in k tlem drži Flemingovo zverinsko napadalno ritmiko globokih in hladnih bobnarskih tušev v naslovni pesmi Omega, ki se razodeva skozi osemnajst minut. Sredinski komad Chronos še dodatno ohladi ozračje in veča napetost z vlogo intermezzo koščka pred novim raztegom, trinajstminutnim Future Lords, kjer se z vsemi kitarskimi prepleti vesolje niti ne zdi več tako zelo daleč. Potrpežljivo nihanje predvsem daljših pesmi daje albumu nekakšne spiritualne, mistične segmente, s katerimi Spellsi potek pesmi le še zagugajo v neznano. Tja, kjer je bil le malokdo.

OMEGA je očiten in velik odmik od pretekle diskografije Spellsov, obenem pa je prepričljiv tudi kot veliki zaključek trilogije The Death And Resurrection Of Krautrock. In četudi so si Niko in ekipa za album vzeli kar nekaj časa, njihov intenziven poseg v psihedelično glasbo ostaja jasen in korenit, pa naj ga kličemo kraut, space, psych ali pa prog rock.