Dead Oceans, 2021

Ko je novonastala postpunk revival zasedba Shame leta 2018 izdala prvenec Songs of Praise, so se dokazali kot vešči stvaritelji glasbe. Kljub zlobni ritem sekciji in nekaterim zanimivim zvočnim idejam pa k že tako obrabljenemu žanru niso prispevali nič kaj novega. Preprosto so bili energična, zvočno ravno dovolj brezkompromisna zasedba z nekaj pop senzibilitete, ki je lahko ustvarjala dobro koncertno vzdušje, o čemer priča precej uspešna in obsežna turneja. Po dolgem obdobju življenja na cesti in preigravanja enih in istih skladb večer za večerom je bila lanskoletna nenadna priklenjenost na domače okolje za glasbenike gotovo nekakšen šok. Nepričakovana sprememba življenjskega sloga pa je precej očitno postala startna točka za stvarjenje novega nabora skladb, zaobjetega v albumu Drunk Tank Pink. 

Z novim izdelkom smo poslušalci tako na zvočni kot vsebinski ravni lahko priča precejšnjemu razvoju zasedbe, ki se je zgodil v zadnjih dveh, treh letih. Avtorja materiala, kitarist Sean Coyle-Smith ter frontman Charlie Steen sta tudi sama potožila, kako zelo sta se naveličala starega načina komponiranja in igranja, kar pripisujeta izčrpanosti po dolgotrajni turneji. Tako se je Sean po prihodu domov zaprl v svojo sobo in začel iskati novo glasbeno govorico na kitari, medtem ko se je Charlie lirične plati lotil s postturnejsko mentaliteto, polno novih spoznanj o samem sebi ter globin, odkritih v psihi vseh članov zasedbe. Rezultat je ambiciozna izdaja, ki cilja višje kot zgolj postpunkovska preslikava prvenca Songs Of Praise ter preprosto sede v poslušalčevo uho zaradi rabe že preverjenih kompozicijskih vzorcev.

Nabor skladb Drunk Tank Pink je občutneje kompleksnejši in subverzivnejši v kompozicijskih nastavkih ter vsebinsko globlji od predhodnika. Instrumentacija je živahnejša, vključene je precej več dinamike, na splošno je moč slišati, da je bilo v ustvarjalnem procesu uporabljene več domišljije, vplivi, iz katerih črpajo ideje, pa so širši. Charlie, ki se do neke mere še vedno drži klasične postpunkovske tehnike monotonega, a robustnega petja, je ob nenehnem koncertiranju izoblikoval svoj slog, ki je postal bolj melodičen in dinamičen. Pop senzibiliteta s prve plate je še vedno tu, vendar se je pomaknila iz ospredja v območje latentnosti. Glavna pridobitev pa je atmosferičnost, ki jo je Shame sposoben ustvariti v vrhuncih plate in je ponekod celo boljša od samih kompozicij. 

Vendar plati Drunk Tank Pink kljub hvali ne manjka pomanjkljivosti. Tu pa tam se najdejo komadi, kot sta uvodna Alphabet in Water in the Well, ki bi se bolj domače počutili na debiju. Hkrati je treba omeniti, da so kljub hvalevredni ekspediciji zasedbe v iskanju lastnega glasbenega jezika drugi vplivi ponekod še vedno precej slišni. Kar vsekakor ni nujno nekaj slabega, brez vplivov pač ne gre, pa vendar je glede na njihov pristop pri plati slišati, kot da se tem vzorcem in klišejem trudijo uiti, navsezadnje pa jih s tovrstnimi kompozicijami potrjujejo. V tej zbirki med drugim slišimo vplive klasičnih zasedb, kot so art punkerji Wire, The Fall ter Talking Heads, prav tako pa seveda sodobnejših tkalcev postpunkovske zvočne krajine, kot so Parquet Courts ter Idles. Navdih najdejo tudi pri zasedbah, ki se gibljejo v vodah math in noise rocka, Squid ter black midi. Čeprav bi težko rekli, da je katerakoli skladba na Drunk Tank Pink dejansko slaba, je gotovo res, da zasedba zveni najbolje prav takrat, ko se poda v drznejša območja, zlasti v skladbah Born in Luton, March Day, Snow Day in Station Wagon. 

Vprašanje sicer ostaja, ali bo Shame z novim albumom, precej obkoljenim z opaznimi postpunkovskimi izdajami zasedb, kot so Idles, LICE, Sleaford Mods, Viagra Boys ter Black Country, New Road, ostal na površju in se ga bomo v naslednjih mesecih še spominjali kot relevantnega izdelka, ali pa bo zaradi malenkostnih pomanjkljivosti in nesrečnih okoliščin poniknil v ozadje. 

Shame je zasedba, ki je z novo plato Drunk Tank Pink pri sebi odkrila marsikaj novega in znotraj svojega ustvarjalnega prostora dosegla nove kompozicijske viške. A če bo šlo vse po sreči, Shame še ni izpolnil vsega potenciala in bo morda v prihodnje še bolj lačno posegel v svojo notranjost, obenem pa pogledal širše in ustvaril še močnejši glasbeni jezik, lasten le njim. Fantje potencial za to nedvomno imajo.