SHED: ODERBRUCH

SHED: ODERBRUCH

Recenzija izdelka
27. 12. 2019 - 19.00

Ostgut Ton, 2019

 

Drevi je pred nami izdaja nedvomno enega pomembnejših tehno producentov tega tisočletja – Reneja Pawlowitza. Kljub temu da smo se po nekoliko pomenljivo naslovljenem in hkrati ne prav prepričljivem zadnjem albumu The Final Experiment od njega potihoma že poslavljali, pa se očak na piedestal ponovno vrača z dolgometražcem Oderbruch, izdanim pod kultnim psevdonimom Shed. Z ozirom na kontinuiteto pretekle obravnave skorajda vseh njegovih izdaj bi tako le stežka spregledali novo, ki jo je ob koncu novembra v svet zopet poslala legendarna berlinska matica Ostgut Ton.

Kot smo na teh radijskih valovih že velikokrat kontekstualizirali, velja Rene za eno od ikon sodobnega nemškega tehno vala, ki ga že od sredine preteklega desetletja v luteranski maniri reformira, neobstojne (dub) techno trende pa brejka oziroma lomi kot slon v trgovini s porcelanom. Sam sicer velja za skromno, redkobesedno in nekoliko vase zaprto pojavo, ki se od pompoznih opisov in pripisovanja zaslug ograjuje, a kljub temu kritičnih pogledov na stanje sodobne klubske glasbe ne hrani zase. Njegovih izdaj se drži prepoznavni vodni žig polnega, nabrejkanega, dinamičnega in povsem prepoznavnega Shed groova, preplastenega s postraversko melodiko, ki nostalgijo po devetdesetih vzbudi v še tako milenijskem poslušalcu. Tako oznaka njegovih izdelkov z etiketo elektronika največjega kalibra ni nič kaj pretirana. Pawlowitz skratka velja za ime, ob omembi katerega se tehno sladokuscem po principu pogojnega refleksa Ivana Pavlova neustavljivo pocedijo sline.

Kot je za Shedovo ustvarjanje značilno, je osrednja motivika izdaje ponovno vračanje h koreninam, ki ga je simbolično začrtala že naslovnica njegove prve odmevnejše izdaje pri Ostgut Ton z naslovom Shedding the Past. Tokrat pa iz preteklosti primarno ne obuja brejkbitov ali rave himn, pač pa rojstni Oderbruch, ruralno regijo le lučaj stran od Berlina. Novi album lahko s prej omenjenim kultnim dolgometražcem primerjamo še v tem, da v ospredje ponovno postavlja pripovedno noto, ki je pri zadnjih treh albumih, primarno osredotočenih na tehnikalije, nekoliko umanjkala. Vstop v polje pomenskosti se sklada tudi s Pawlowitzevim aktualnim udejstvovanjem na področju avdio-vizualnih performansov in produkcije filmske glasbe.

Odmikanje od plesišč smo lahko zaznali že na prejšnjem dolgometražcu. V intervjujih to Pawlowitz že dolgo poudarja tudi sam, tokratni material pa to kaže še očitneje. Naslovni Oderbruch, iz katerega je nekoč ob vikendih uhajal v bližnji Berlin, tako sedaj uporabi kot kontrapunkt temu tehnoidnemu gonu. Celoten album preveva sinteza samoreflektivnih melodičnih misli in plavanja po soničnih spominih z na videz neuničljivo, shedovsko energijo, ki se kaže v komadih Die Oder in Der Wolf kehrt Zurück. Zanimivo je tudi preraščanje organskega zvočnega materiala preko sintetičnosti v komadu Nacht, Fluss, Grille, Auto, Frosch, Eule, Mücke, kar še dodatno poglablja brezno med dvema poloma. Da na plesišču Shed ni več tako domač, lahko razberemo tudi iz sicer redkih, nekoliko bolj klubsko orientiranih komadov, kot je na primer Seelower Höhen. Ti so tokrat nekoliko monotoni, brezčutni, na momente celo rezki, kot bi Shed z nami delil in nam privoščil bolečino, ki jo klubovje povzroča njegovim starim kostem.

Tako se je težko znebiti občutka, da se Rene trenutno sooča z nekakšno ustvarjalsko krizo srednjih let, v kateri neizbežno reflektira in evalvira svoje življensko delo. Če pa smo ga pred časom še lahko opravičevali z lepo zvenečimi frazami, kot je na primer »oziranje v preteklost pri Shedu ni posledica nostalgije, temveč hitenja v novo prihodnost«, to tokrat težje tako lično zapakiramo. Njegov zvok sedaj že kontinuirano postaja vsakič bolj konvencionalen in nič več značilno kosmat oziroma shedovsko bradat, kljub temu da formalnopravno sicer še vedno vsebuje vse sestavine preverjenega recepta.

Že ob recenziji zadnje izdaje smo mu na teh valovih napovedovali umetniški samomor in upali na ponoven vzpon feniksa iz pepela. Žal pa tudi nova Shedova izdaja nekoliko obvisi v zraku in upanju v prihodnost njegovega ustvarjanja ne daje pretiranega zanosa. Kot lahko beremo v številnih kritikah, vzroki za to deloma sicer res tičijo v dejstvu, da v zadnjem času naokoli hodi kar nekaj Shedovih klonov, s tem pa tovrsten zvok postaja vse bolj prepoznaven in posledično ne pride do pravega izraza. A ne glede na to album na koncu ravnodušno pušča tako tehno groova žejno mladino kot tudi sonične raziskovalce in salonske kaviar elektroničarje. Ravno v tej neizrazitosti pa album izgublja značilni shedovski naboj, ki nas je zasvojil v preteklosti. Seveda ob vsem tem obstaja tudi možnost, da nerealna pričakovanja zamegljujejo naše vrednostne sodbe. Tako bo najbolje, da si na vprašanje, ali nova izdaja še zadošča vašim intimnim shedovskim standardom, v nadaljevanju večera odgovorite kar sami.

 

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness