Shellac: To All Trains
Touch and Go, 2024
The cool night air will fill our lungs
And songs, will sing eachother
I am small, but you will come
To trust me like a brother
We'll be pirates
Nekje proti koncu meseca marca je presenetila najava, da letošnjega sedmega maja izide nov album zasedbe Shellac. Kar je pravzaprav velika, predvsem pa dobrodošla reč. Power trio Steva Albinija, Boba Westona in Todda Trainerja je bend, ki deluje od začetka devetdesetih let praktično neodvisno od scene, ne najavlja svojih izdaj, ne pošilja promocijskega materiala in koncertira, kadar se jim zazdi. Z neodvisno držo, kreativo, načini snemanja, zvočno podobo, odnosom do industrije, trga in nasploh godbeniške kariere je mogoče eden zadnjih, če ne zadnji indie bend v pravem, izvornem pomenu besede. Dejstvo, da se na njihove izdaje čaka vedno dlje, ni novost, nihče pa ni predvidel, da bo to njihova zadnja. Sedmega maja, deset dni pred uradnim izidom albuma, je namreč nenadno preminil Steve Albini. Ta kultna figura glasbenega podpovršja, ki se je nesebično podpisala pod tisoče albumov kot snemalni inženir, javno delila svoje znanje, bila zvesta naredi sam pristopu in bo za vedno ostala sinonim za glasbeno pustolovstvo, tako s svojimi zasedbami kot tudi vsem preteklim delom. Stevu Albiniju se bomo posvetili v prihajajoči oddaji DJ grafiti, danes pa je pred nami zadnje delo benda Shellac, ki nosi naslov To All Trains.
To All Trains ne nosi poslovilne note ali labodjega speva, kot denimo Bowiejev Blackstar, ker je bila izguba pri Shellac nepričakovana. Prav tako ne pridobiva teže kot Bermanova sklepna izdaja Purple Mountains, pa čeprav jo sčasoma mogoče bo. Vse skupaj je še prezgodaj za zameglitev uma in sojenja o veličini plate glede na Stevov odhod na drugo stran, toda dejstvo je, da prisluh albumu uspe ujeti vakuum, udar in brezkompromisnost prejšnjih bendovih stvaritev, ki nudi le stvar momenta v surovi podobi in prav nič drugega, zunanje obremenjujočega. Shellac so spet začeli tam, kjer so z albumom Dude Incredible pred desetimi leti končali.
Slabe pol ure dolg album otvarja Albinijevo kovinsko strunanje, Westonov nabrušen bas in Trainerjevo preletavanje baterije v komadu WSOD. Le kratek prvi stik z novim albumom je dovolj za prevzem sunka, ki ga ta obremenilni rock trio servira. Albinijevo in Westonovo glasovno udejstvovanje je zopet črnohumorno, kritično, protestno, norčavo, ko se zaganja čez hrupen inštrumentarij: »Get That Man a Medal!« v že omenjeni skladbi WSOD ali pa deli petke: »High Five!« v komadu Girl from Outside. How I Wrote How I Wrote Elastic Man je neke vrste posvetilo Marku E. Smithu, njegovim The Fall in njihovemu komadu How I Wrote 'Elastic Man'. Čikaška podgana in maskota delavskih protestov Scabby the Rat pa je dobila razigrano staro rockovsko himno, v kateri se Albini spomni tudi pokojnega čikaškega glasbenega mecena in godbenika iz The Defoliants ter kamerada Roba Warmowskega, ko ga primerja: »Scabby The Rat is one Rob Warmowski, That means he's immortal …«.
To All Trains kaže odlično formo tria, ki neumorno pretaplja že slišane motive sebi v prid, v nove, na koncu neprepoznavne in sveže reciklaže. Vse predstavljeno je na dosegu roke, pa vendarle je kot celota neulovljivo gibka, prožna in izmuzljiva za uvid. »We'll be pirates!« odzvanja odpadniško bluzovska pesem Scrappers, ki ji Trainer odmerja posebej izbrane ritmične bariere. I Don't Fear Hell pa je sklepna, ogrodno razpadajoča in ponovno vzpostavljena sinteza kitarskega hrupa, v kateri še zadnjič zasije Albinijev poseben humor:
If there is a heaven I hope they're having fun,
'cause if there's a hell I'm gonna know everyone.
I don't fear hell.
Their baseball team is undefeated.
To All Trains je še en izreden dokument Trainerja, Westona in Albinija, ki ustvarja naelektreno dolgotrajno izkušnjo, z neverjetnim medsebojnim vzgibom glasbenikov in posledičnim dolgotrajnim pretresom. Stevov vlak je odpeljal veliko prezgodaj, tisti, deležni poslušanja njegove zapuščine, smo bogati ljudje. Tole so Shellac, najboljši bend najboljših bendov. Rockovski trio, gojen v minimalizmu, z ekspanzijskim sindromom. Steve, hvala in srečno pot.
Komentarji
Slava mu!
Komentiraj