Northern Spy, 2015

Ameriška pevka in glasbenica Shilpa Ray se na untergrunt glasbeni sceni svaljka že skoraj dve desetletji. Umeščena v brooklynsko podtalje gnilega jabolka s svojim glasom in harmonijem ubira zvene, ki očitno nikakor ne zlezejo pod kožo alter mainstreama, pa čeprav je svoje plate nekoč izdajala pri založbi Knitting Factory, nato celo pri založbi Nicka Cavea, danes pa pri rastoči založniški hiši Northern Spy. Nick Cave jo spremlja in spodbuja vsaj zadnjih pet let. Izdal ji je malo ploščo, z njegovimi Grinderman in Bad Seeds je bila na turneji, hkrati pa je pela spremljevalne vokale na koncertih Cavea in Bad Seeds. 

Tega seveda ne pozabi omeniti noben piar in žurnalist, bolečo resnico današnjega glasbenega sveta pa izpove kar Shilpa sama. Pravi, da jo na Caveovih koncertih kot predskupino ni poslušal skoraj nihče, doma pa malokdo ve zanjo in za njeno glasbo izven posvečene nišne klubske scene. To dejstvo lepo izpoveduje, kakšno sliko in hajp ustvarja glasbena žurnalistika, kje pa je v resnici glasbena realnost. Hkrati izpove še eno bolečo o glasbeni kritiki - kako zlahka pada na medijske konstrukte in njihovo grajenje malih mitov. Kolegica Polona Poberžnik je l. 2009 na pričujočem radiu v isti oddaji recenzirala ploščo 'Teenage and Torture', ki jo je Shilpa povila s tedanjo imenitno poimenovano zasedbo Happy Hookers. V tedanjem času sta bili Caveovi muzi Shilpa Ray in Anna Calvi. Danes je razlika med njima očitna, a ne gre na rovaš muzike in njene kakovosti, temveč predvsem na račun podobe. Videz in imidž še vedno vladata. In ta videz in imidž sta v glasbi Shilpe Ray predvsem izmuzljiva. 

Skozi harmonsko podstat harmonija se Shilpa sprehaja od temačnega romantičnega svetobolja gotskega rocka, močvirskega rocka, garaže in soula ter mehkejših psihedeličnih usedlin rocka in popa petdesetih let prejšnjega stoletja, vse do country rocka, ki se počasi odstira na njeni novi plošči 'Last Year's Savage'. Njen glas je kričav, nerodno zapeljiv, deloma hrapav, redko mil in večkrat zajedljiv. Shilpa je prej pronicljiv cinik kot pa usodna zapeljivka, ujeta v oblak temačnosti. Čeprav je v tem načinu izpovednosti strupena, globoka, namerno plitka ali humorna, občasno njeno glasbo zasuka v sfero hladnosti. Njena izpovednost je bolj goreča, ko secira sebe in osebne odnose, ali ko motri odnose med spoloma in jih sprevrača, tudi ko secira rock mitologije, religijo ter sodobno potrošniško, vase zagledano kulturo in se ob tem mimogrede postavi v vlogo moškega ali objekta. V pesmih nenehno prehaja iz osebnega v splošno, tudi skozi menjavanje vlog in spolov. A hkrati v nekaterih pesmih ostaja izrazito telesna, prežeta z lastnimi občutji in pulzem, ki ga vodi pesem.

Otvoritvena 'Burning Bride' nas z lenobnim zvenom vibrafona, počasnimi harmonijami harmonija in drsečimi toni slide kitare ter salonskim in barskim ritmom vodi v omamen melanholičen ples samopozabe v mešanici naslade in bolečine, usoden spoj samorefleksije, kritične refleksije sebe, družbe in lastne pozicije v njej. Spol, seks, osebno, splošno, objekt - vse je družbeno. Predvsem pa podvrženo dekonstrukciji v senci lastne samodestrukcije. 'You'll be lucky when she run out of desire' pravi, ob tem pa ji uspe pričarati tisti usodni seksi nokturno, ki krasi njene sodobnike od Tindersticks dalje. Album je nastal v studiu in je odmev in izliv Shilpine depresije. Tiste prave, vsakdanje, neotipljive in neopazne, predvsem pa ne romantizirane. Ja, tudi depresija je družbena in ne zgolj osebna. Shilpa ne igra na tipične darkerske note, ki v zven sodobne glasbe maskirajo obdobje romantike. 

Shilpa Ray je prej Lou Reed kot pa Anna Calvi in prej Velvet Underground kot pa Bad Seeds. Predvsem pa je New York, morda tisti stari, nevarni, manj gentrificiran in manj hipsteriziran. Pa čeprav poje tudi o ipodu in čeprav se njen ego v pesmi lahko tudi razpoči. A ob tem hitro uvede tudi samofafanje, masturbacijo ega, narcizem, kot pravi naslov predhodnice današnji plošči, EP 'It's All Self Fellatio'. Brez veselih kurb je Shilpa manj kričava, na prvi sluh manj srborita, čustveno vihrava in ognjevita. Skladbe delujejo umirjeno, večinoma ustvarjajo baladno vzdušje, ki ga krojijo temačni in bolj atmosfersko zasanjani zveni. V njih je še vedno podstat lahno spremenljivi melodični drone harmonija, z odmerjenimi zveni kitar in počasno ritmiko. Glas se je poglobil, pridobil na čustveni globini, občasna kričavost pa sedaj bolj sledi čustveni dramaturgiji pesmi. In čeprav so nekatere izmed enajstih pesmi na plošči 'Last Year's Savage' še vedno malce hrapave in neizbrušene, vsekakor končno vzpostavljajo lasten karakter Shilpe Ray. In ta je kompleksen, kot so čustva kompleksen in ne enoznačen pojav. Takega ga dela pop kultura in dobršen del pop pesmi. Shilpa Ray ne spada vanj, po lastnih besedah ne spada nikamor - niti v muski, ki jo počne, kaj šele v današnji družbi. In v tem občutju verjetno ni sama. Če je današnja družba vse bolj en sam velik pop-up trenutek, in velik del glasbe ji v tem sledi, je plošča 'Last Year's Savage' njeno nasprotje. Je že res, da skozi enajst pesmi ujame določeno obdobje Shilpe Ray, a je v svojem zvenu in sporočilnosti dovolj težka, da pusti trajnejše brazde.