Because Music, 2022

Shygirl, glasbenica, ki definitivno izraža vse diametralno nasprotno svojemu izbranemu imenu, je po dolgoletni prisotnosti na londonski didžejevski in producentski elektronski plesni sceni letos pri založbi Because Music izdala svoj prvenec Nymph. Blane Muise oziroma Shygirl prihaja iz jugovzhodnega dela Londona, ki predstavlja rodovitno področje za razvoj elektronske glasbe. Iz Londona je vzklilo in se razcvetelo mnogotero elektronskih fuzij in spojin – jungle, hiphop, grime, drill, club, postclub … in še bi lahko naštevali. Na tem sicer močno hiphopersko, urbano zaznamovanem območju pa je bila – in še vedno je – dobro negovana in vzrejena tudi kvir elektronska scena, s kolektivi klubskih serialk, kot je The Public Display of Affection, krajše PDA, ki podpira lokalne, regionalne in globalne predstavnice progresivne klubske scene. Na eni njihovih kompilacij najdemo poleg Shygirl še LSDXOXO, Coucou Chloe, Arco, Asmaro in druge leftfield eletroničarke. 

Glasbenica, pevka in reperka Shygirl je pričela z iskanjem svojega mesta kot didžejka in leta sukala po pretežno kvir sceni, a je to ni pretirano navduševalo. Vendarle pa ni opustila raziskovanja strasti v ogromnem londonskem viharju glasbene scene in začela je ustvarjati lastno glasbo. Kot smo omenili, je bila na sceni aktivno prisotna že več let in prijateljevala s producentom Sego Bodego, ki je produciral denimo glasbo Coucou Chloe, s katero sta ustanovila založbo nuxxe, pri kateri je prve izide obelodanila tudi Shygirl. Od prvega singla Want More iz leta 2016 pa do danes skrbno bogati festivalske odre in mnogotere setliste klubskih podtalnih didžejk in didžejev. 

Shygirl je na predhodnih EP-jih Alias in Cruel Practice izoblikovala svojevrsten stilski pečat opojne temačne produkcije opevanja seksualnega izražanja. V središče postavlja specifično seksualno izkušnjo – tisto freaky izkušnjo, ki smo jo primorane osebe, vzgojene kot ženske, potlačiti, ker je menda primerna le za porno zvezde in vlačuge. Ta narativ seksualnosti Shygirl iztrga iz rok heteronormativne puritanske družbe in ga ne le vzame za lastnega, temveč nam ga zabriše naravnost v obraz. »I’m a freak in the sheets. I can bring a girl or I can bring a hoe«. Izzivanje poslušalstva z razgaljenostjo seksualnega užitka pospremi elektronska plesna produkcija, posuta z industrialno atmosfero, pri čemer nas pritegnejo tudi notranja razgibanost posameznih komadov, pohitritev in upočasnitev bpm-ov ter nepredvidljivost aranžmajev. 

V nestrpnem čakanju na glasbeničin dolgometražec je leta 2021 ponudila singel Cleo, ki je pogled uprl v popoidne in house aranžmaje. Produkcija je grandioznejša, toda mehkejša in toplejša, kot smo je bili pri Shygirl vajeni. Zagotovo se nam ni zdelo, da je ta zvok tudi znak očrtanja nove zvočne palete, ki je celostno zaznamoval debitansko ploščo Nymph. Na izdelku namreč v ospredje stopijo popoidne melodije, house elementi, sinti, enostavnejše, manj razgibane strukture, ki izdelek celostno opišejo kot pop elektroniko, brez držnejših aranžmajev. Tudi vokalni razpon je predrugačen. Glasbenica poje v višjem registru, redko uporabi umirjen, globok in melanholično agresiven vokal, kar pa prodornost v podajanju vsebine znatno omili in zameji. 

Na albumu so zbrana jaka sodobna producentska imena, Arca, Mura Masa, Danny L Harley in že tradicionalno Sega Bodega. Že samo zato bi pričakovali benger za bengerjem, eksperimentalne pokalice izjemnih sodelovanj, vendarle pa se pri nekaterih zdi, da se vrline Shygirl in tudi soustvarjalcev niso izrazile v polnosti. Tak primer je denimo komad Come for Me z Arco, ki se začne obetavno, a celotna skladba stagnira in izpade antiklimatično. Album je torej lahkotno popotovanje z vzponi in padci, pri čemer najboljše štikeljce najdemo v prvi polovici albuma, ki so morda tudi nekoliko bolj zvesti pretekli zvočni paleti. Primer tega je komad Shlut, pod katerega se je zelo očitno podpisal Sega Bodega s produkcijskimi prijemi, pa tudi s kombinacijo sintov in vokala v refrenu. Svetel trenutek predstavlja komad Nike, soustvarjen z Murom Maso in Oscarjem Schellerjem.

Po drugi strani pa Shygirl ponudi priljudnejše skladbe Firefly, Honey in Wildfire. Honey in Wildfire sta prijetna izdelka pop elektronike, a bi ju prej pripisali PinkPantheress kot pa Shygirl. Poleg tega se moramo spotakniti tudi ob komad Poison, saj je podoben house pop komadu Danza Kuduro, kar je morda za poslušalstvo čez lužo lahko nevtralno ovrednoteno, nam, odraščajočim v balkanski regiji, pa povrne nostalgične občutke maturantskih izletov, kar ni nujno dobro ali slabo, je pa vsekakor nekako smešno doživetje. 

Ob vsem tem moramo poudariti, da album ni slab. Je kvalitetno sproduciran, a žal ne doseže visokih pričakovanj, ki smo jih gojili do glasbe Shygirl in celotne ekipe na izdelku. Razumemo namero ustvarjalke, ki je želela pokazati še svojo drugačno plat, preizkusiti lahkotnejše, preprostejše melodije, v tem smislu vidimo, od kod izhaja nova zvočna podoba. Glasbenica je želela razširiti glasbeni horizont, a je na žalost razprla predvsem plitke pop in house ritme. Plošča Nymph je lahkoten, introspektiven in manj vulgaren izdelek, primernejši za širše poslušalstvo, s to pridobitvijo pa je Shygirl žrtvovala tisti močan energični in zvočni naboj, zaradi katerega smo jo prvotno tako zelo vzljubili.