NUXXE, 2020

Nocoj v Tolpi bumov poslušamo prvenec Londončana Salvadorja Navaretteja, ki deluje pod umetniškim imenom Sega Bodega in je na klubski sceni z lastnimi izdajami prisoten že nekaj let, izkazal pa se je tudi kot precej nadarjen producent projektov drugih avtorjev, sodeloval je denimo z glasbeniki, kot so Cosima, Shygirl, Coucou Chloe ter Quay Dash, če jih omenimo le nekaj. Sodeloval je tudi pri prihajajočem prvencu Zebra Katz, ki bo izšel v drugi polovici marca. V družbi s Coucou Chloe, Shygirl in Oklou vodi londonsko založbo Nuxxe, pri kateri družba izda večino svojega materiala. Sega Bodega se je preizkusil tudi v zvočnem opremljanju filmov: prispeval je zvočno kuliso za režijski prvenec nekdanje striptizete in raperke Brooke Candy, ki je za spletno platformo Pornhub režirala film I Love You. Ta je nastal kot del programa Visionaries Director’s Club, ki so ga pri Pornhubu zagnali kot pobudo za večjo raznolikost vsebin.

Sega Bodega ima torej pod pasom že nekaj izdaj, najvidnejša pa sta zagotovo njegova EP-ja Ess B in Nivea iz leta 2017 ter njegov zadnji EP self*care iz leta 2018. Videospot za komad s slednjega, komad gag reflex, je režirala in v njem tudi nastopila že omenjena Brooke Candy. Nekako najboljše rezultate pa obrodi sodelovanje med Sego Bodego in Shygirl, ki se izjemno lepo kreativno dopolnjujeta, kar smo slišali denimo na zadnjem singlu Shygirl, naslovljenem BB, ki je izšel ob koncu lanskega leta. 

Sega Bodega si je viden profil ustvaril s precej minimalističnimi, aktualno trendi klubskimi komadi. Toda za albumski prvenec se je odločil ubrati intimnejši pristop. Lahko bi rekli, da je album zasnovan konceptualno, ves čas ga namreč spremlja določen melanholičen tesnoben občutek s kančki pesimističnega optimizma - ja, kompliciran je pač ta svet čustev. Prvič se na novi plošči očitneje postavi v ospredje tudi kot vokalist, z izjemo krajših skoraj neopaznih vokalnih gostov je Sega namreč glavni glas plošče. Segov glas zveni v zanimivi kombinaciji nizkega, a hkrati nežnega, kar predstavlja pravo nasprotje cmeravim overachieverjem, ki trenutno zasedajo vrhove popularnosti znotraj sodobnega popa. In ob tej misli si ne moremo kaj, da Sege Bodege ne bi primerjali z Jamesom Blakom, ki je kar prvak osebnoizpovednih albumov. Vokalne tehnike, ki jih uporablja James Blake, večino časa preizkušajo meje njegovega falzeta, v globlji register pa James zavije le za dramatični efekt. Več se poigrava tudi z jakostjo vokala. Pravo nasprotje temu pa je na plošči Salvador ubral Sega Bodega, ki pretežno poje v zelo enakomerni jakosti, preizkuša pa predvsem meje svojega spodnjega registra in pri tem ves čas zveni neverjetno nežno, kot denimo v pesmi U suck, tudi aktualnemu RŠ hitu, katere besedilo gre takole: »I don’t mean to be rude, but honestly fuck you, fuck you fuck you …«. Zveni morda nesramno, četudi nenamerno, a ob koncu komada se pripeti obrat in celoten ton komada zazveni v tihem obupu, ko si Sega naposled vendarle prizna, da te ne mara, ker te ima rad. Za nameček komad spremlja videospot, v katerem avtor svoje žareče srce iztrga iz lastnih prsi, ga položi v škatlo in zažge. Vsi smo že kdaj to, mar ne?  

Tudi ko gre za zvočno podobo albuma, je Sega Bodega tokrat ubral bolj umirjen, minimalističen pristop. Če so bili njegovi starejši komadi bogatejši z basi oziroma so bili ti osrednje točke komadov, je na plošči Salvador drugače. Glavni fokus je Sega tokrat usmeril v visoke tone, ki ciljajo na naša čustva. Spomnimo se, da so v starih filmih žalostni prizori tipično pospremljeni z visokozvenečimi violinami, v sodobnejši glasbi pa so vlogo violin prevzeli tudi drugi inštrumenti, ki operirajo v visokih tonskih legah. Sega takšen rezultat doseže z različnimi digitalnimi orodji, v zadnjih dveh pesmih pa uporabi klavirske melodije, ki so še učinkovitejše pri ustvarjanju tesnobne senzibilnosti. Vendar ti zvoki niso namenjeni nam in naši žalosti, temveč služijo kot sredstvo, s katerimi nas Sega Bodega zapelje v svoj svet negotovosti, dvomov vase, morda ne najbolj uspešnih intimnih razmerij ter vsesplošne depre, ki čaka človeka v poznih dvajsetih. Predzadnja skladba Calvin je tako še izraziteje srce parajoča, Sega Bodega nam je namreč kar na Instagramu namignil, da je komad posvečen njegovemu najboljšemu prijatelju Calvinu, ki si je vzel življenje. Sega je v zapisu izrazil tudi skrb v zvezi s tem, kako od mladih moških še vedno pričakujemo, da bodo čustveno močni oziroma jim še vedno odrekamo možnost biti ranljiv.

Sega Bodega je tako postregel s ploščo brez odvečnega balasta, ploščo, ki ni prekomerno dekorirana z vstavki, ki bi odvračali od njenega sporočila. Salvador predstavlja svoj način sporočanja o lastni ranljivosti in četudi na momente deluje žalostno, je plošča v resnici precej lepa, morda pa odpre tudi še kak dodaten prostor za pogovor o moški ranljivosti, ker - kot je rekla Sophie - it’s OK to cry!