Jagjaguwar, 2014

Pred dvema letoma je v Kanadi izšel filmski prvenec režiserja Panosa Cosmatosa z naslovom Beyond the Black Rainbow. Navdahnjen s starimi znanstveno fantastiko in trilerji iz sedemdesetih ter osemdesetih let je bil film grandiozna izpopolnitev Cosmatosovih otroških sanj in njegovih filmskih osnutkov. Kar film krasi, je njegov počasen in suspenza poln tempo. Cosmatos je v njem želel ustvariti filmski trans, kot sam pravi, podoben Coppolovemu Apocalypse Now iz leta 1979. Za izpopolnitev tega cilja pa se je posvetil iskanju glasbenika, ki bi dopolnil že-psihedelično sliko s primerno glasbo. Ko je bil film v večji meri že posnet, je bil tako k sodelovanju povabljen Jeremy Schmidt, ki se skriva za psevdonimom Sinoia Caves.

Kako ga je režiser Cosmatos našel, ni bilo nikoli razjasnjeno. Res pa je, da je bila večina filma posneta v Vancouvru, kjer tudi prebiva Jeremy Schmidt. Ta do tistega trenutka ni bil deležen velike pozornosti. Večinoma je bil zaposlen kot klaviaturist s svojim glavnim glasbenim projektom, skupino Black Mountain. Kot Sinoia Caves je pred tem leta 2002 v samozaložbi izdal zgolj album The Enchanter Persuaded, ki ga je ponovno izdala založba Jagjaguwar leta 2006. Čim pa sta stopila v stik, sta se Cosmatos in Schmidt bliskovito ujela. Povezovala ju je nekakšna kruta miselnost ter ideja stvaritve davno pozabljenega filma. Že samo filmsko dogajanje je ciljano na leto 1983, Schmidt pa tudi časovno umešča svojo glasbo v obdobje intenzivnega eksperimentiranja z elektronsko glasbo, torej v začetek osemdesetih let prejšnjega stoletja.

Ne samo da film nosi glavna sporočila skozi sliko in se odmika od pretiranega govorjenja, tudi glasba je oblikovana temu primerno. Schmidt je z uporabo mešanih sintesajzerjev uspel ustvariti zgodbo skozi glasbo, ki govori sama zase. Sklicujoč se na star soundtrack Johna Carpenterja ter aktivnost banda Tangerine Dream je tudi sam želel v zraku ustvariti raztegnjen suspenz. Prav tako med vodilnimi vplivi omenja Kubrickova filma 'The Shining' in '2001: A Space Odyssey', v katerih so uporabljena dela skladateljev Ligétija ter predvsem Pendereckija. Za dodatno obarvanje glasbe je recimo na uvodnem komadu Forever Dilating Eye uporabil efektirano zborovsko petje ter povabil k sodelovanju tudi bobnarja skupine Black Mountain, Joshuo Wellsa. 

Posebnost glasbe Jeremyja Schmidta pa se pogosto skriva v njenem ozadju, v dodelani zvočni sliki, ki jo spremlja vrsta drobnih detajlov. To je uspel ustvariti že na svojem prvencu, a razlika je v tem, da glasba za film Beyond the Black Rainbow ni usmerjena v mirnejši drone kot njegov predhodnik. Posebnost Beyond the Black Rainbow je njeno ustvarjanje robotsko-vesoljske atmosfere, ki v kontekstu filma le-tega bogati, album pa je samostojno sposoben prikazati Schimdtovo doživljanje filma kot ločeno zgodbo. Vloga glasbe je tu torej dvojna: kot filmska spremljava ali kot pripoved o Schmidtovem lastnem doživljanju.

Povpraševanje po albumu je v dobrem mesecu precej naraslo in ga je sedaj v fizični obliki težko dobiti. Kot pravi Jeremy Schmidt, si ni predstavljal, da bo požel tako zanimanje. Kot za Sinoio Cavesa je bilo sodelovanje z režiserjem Cosmatosom pomembno za njegovo prepoznavnost, čeprav sam ostaja precej skromen in sramežljiv do javnega izpostavljanja. A njegova prepoznavnost ter navduševanje nad starimi sintesajzerji ga bosta prav mogoče gnala v nova sodelovanja in nove konceptualne projekte.