Mystískaos, 2019

V Tolpi bumov bomo tokrat kanalizirali kozmične energije kaosa. To bomo storili z recenzijo kolaborativnega albuma Kosmískur hryllingur, ki sta ga ustvarili entiteti Skáphe in Wormlust. Plošča je izšla pri založbi Mystískaos letos junija. Oba projekta domujeta na Islandiji in sta med vidnejšimi imeni islandske black metal scene. O tej sceni smo že večkrat pisali v Tolpah bumov, denimo ob bendih, kot so Svartidauði, Sinmara, Misþyrming in sami Skáphe. Leta 2015 smo enega izmed prispevkov oddaje DJ Grafiti posvetili prav islandski black metal sceni. Od takrat se je zgodilo veliko, predvsem pa se je posedel „hype“, ki se je ustvaril okoli te scene. Vsi projekti, ki so izrasli iz tega kolektiva oziroma z Islandije, so bili v medijih, ki se s takšno glasbo ukvarjajo, deležni ogromno pozornosti. V vmesnih letih je scena malce zaspala in ni sproducirala nobene izdaje, ki bi to sceno zares zaznamovala.

V zadnjem obdobju pa so se islandski blackmetalci ponovno prebudili in tako smo dobili nove plošče zasedb Svartidauði, Sinmara in Misþyrming. Nobena izdaja ni prejela tako pozitivnih odzivov kot med prvo eksplozijo omenjenih bendov, vsekakor pa pozdravljamo ponovno povečanje aktivnosti na tem otoku na severu.

Ena izmed zanimivejših aktualnih izdaj je prav sodelovanje Skáphe in Wormlust. Oba benda sta posamično izjemna in oba benda igrata svojevrsten avantgardni black metal, fuzija obeh pa nam je prinesla psihedelično gmoto kozmičnega nasilja. Wormlust je projekt H. V. Lyngdala, medtem ko Skáphe tvorita Alex Poole in D. G.. Alex Poole je Američan, D. G. pa je kitarist pri že omenjenih Misþyrming. Kdo vse je bil vpet v snemanje tega projekta, je zavito v skrivnost, saj v spletni bazi Discogs najdemo le inicialke petih posameznikov. Na plošči Kosmískur hryllingur sta sicer dve skladbi, obe naslovljeni enako kot sama plošča, njen naslov pa v islandskem jeziku pomeni kozmična groza.

Oba projekta sta nagnjena k bolj avantgardni viziji black metala in pričakovati je, da bosta te ekstreme združeno potencirala. Od samega začetka je jasno, da bend gradi na enormnih količinah odmevov kitar in vokalov ter ustvarja psihedelična vzdušja. Celotna plošča je kaotična in težko poslušljiva, občutek dobimo, da gre za improvizirano seanso, polno nepričakovanih prepletov kitarskih improvizacij ter bobnarskih eksplozij v blast beate. Morda so prav ti čisti black metal momenti edina jasna točka na posnetkih. Seveda so ti trenutki kratki, v zvočno sliko pa se hitro priplazijo atonalne kitarske linije. Nekatere od momentov na plošči bi lahko primerjali s kitarskim dronom, a je njihova esenca izjemno blackmetalska. Toni ter zvoki nas spominjajo na islandsko sceno in tako ta asociacija ni ključna. Raje bi spregovorili o nekakšnih distopičnih ambientalnih momentih, ki se pojavljajo skozi celotno ploščo. To ustvarjanje nekakšnega občutka soničnega potovanja globoko v vesolje je stvar naše interpretacije, definitivno pa nas to sodelovanje z vsemi klavstrofobičnimi rifi, ponavljajočimi se ritmi in predvsem tihimi toni potisne v kot in v nas pričara občutek tesnobe. Ta plošča je zanimiva predvsem zaradi svoje neprijaznosti do poslušalca. Dojemanje plošče zahteva ogromno energije, saj je struktura kompozicij nepredvidljiva.

Avantgardnost in psihedeličnost v black metalu nista nič novega, prisotni sta od samega začetka. Dejstvo pa je, da se mejnike potiska v vedno bolj abstraktne sonične kreacije. Skáphe in Wormlust nam ponudita vrhunsko potovanje v globine kozmosa.