Van Records, 2018

                                                 Coinciding with the sexual urges of the universe itself

»The ten stars of Assiah wonder why the meadows are torched« Absu, The Sun Of Tiphareth

Požarno sanjarjenje, britvični svit prvih odbleskov jutranjega sonca, Lux Ferre, ogenj, pomešan s krvjo použitja in krvjo rojstva, pritisk pasje zvezde za soncem, čezmerna destrukcija Obtoževalcev in apokaliptična osemenitev, spočetje magijskega otroka, kronana dovršitev, individuacija Harpokratesa, Luciferja-Horusa na stelji notranje-zunanje kataklizme. Svet umira, je umrl včeraj, s črvi v tisočerih pljučih, psihoaktivni zakrament gnilobe je pokazal pot naprej. Naprej?

Tako, novi opus zasedbe Svartidauði je tukaj. Tokrat ne pod dvomljivim zavetjem sesedajočih se reber katedrale mesa, ki potiska proti neštetim negativnim milostim razkroja, temveč pospremljen še z dosti bolj sumljivim solarno-faličnim triumfom. To je entiteta marinettijevsko navdahnjenega naslova, Revelations of the Red Sword, ki se od nosilcev futurizma in njihovega kimanja totalitarizmu takoj po kraji podobe prihodnostnega sonca oddalji - v anarhično razpustitev starih struktur, več kot to, v pozdravljanje njihovega popolnega uničenja, a tudi stran od možnosti novega tehnokratskega imperija, dopuščajoč le tiste, ki so posledica resnične Volje, ki potiska, poriva, tako težko in vendar, proti orgazmični konflagraciji razsvetljujočega prebujenja, obrat orgiastičnih krčev navznoter, iniciacijski eksperiment spočetja brez spočetja, kockanje z možnostjo luciferjanskega samostvarjenja in avtodeifikacije.

V današnjem času, in tudi če ostanemo samo znotraj glasbe, se zdi karkoli triumfalnega skorajda nepopravljivo lažno. The Perpetual Nothing je tisto, kar je bilo potrebno, in ta neprestani nič, diabolično vznesenost propada, so Svartidauði na svojem polnopravnem in določujočem prvencu Flesh Cathedral iz leta 2012 tudi izdatno dostavili. Svojevrstni mejnik Flesh Cathedral je očitno vseboval potentno prgišče semen svoje naslednice, ki je izšla šest let kasneje, a še prej se je proces Svartidauði razvejal in rafiniral v seriji treh izjemnih EP-jev, od katerih gre še posebej izpostaviti The Synthesis of Whore and Beast ter zadnjo predhodnico rdeče sablje, lansko neimenovano malo ploščo Untitled, ki je nekaj najboljšega, kar so kdaj povili - a v svojem potovanju na skrajna obrobja delitve, cepitve, kapilarnosti, temeljne bafometske dualnosti velikega skvaritelja vesolja, ki jaha izven časa, ko ga obenem zastruplja z njim, je skorajda lažna sled tega, kar mu je sledilo in kar obravnavamo nocoj. Vsaj navidez in vsaj muzikalično je tako. Zato pa sta dvojec, ki tvori sintezo Škrlatne Ženske in Zveri, Venus Illegitima ter Impotent Solar Phallus, resnična magijska agensa stvarjenja in uničenja, ki spočneta magijsko dete. Novi eon, kronani prinašalec luči. Seveda ste opazili, da smo že globoko v crowleyani, barviti dediščini izstopajočega okultnega razbojnika 20. stoletja, ki v black metal miljejih že dolgo ni več tako zelo modna in ekskluzivna referenca. Če pa že je referenca, naj bi danes to bil z razlogom, ne površinsko, in ravno tukaj so Svartidauði nekaj naredili prav. Samo izdajo so pospremili s citatom iz preroške Book of the Law oziroma Liber AL vel Legis:

»I am the flame that burns in every heart of man, and in the core of every star. I am Life, and the giver of Life, yet therefore is the knowledge of me the knowledge of death.« - Liber Al vel Legis 2.6

Kar je povsem v skladu z večplastno in predvsem - prekleto! - v umetniških rezultatih očitno občuteno magijsko narativo njihovih kreativnih naziranj. Na Revelations of the Red Sword Svartidauði zmagajo z nečim, kar bi skorajda moralo biti narobe. Hubris, vendar čaroben in kot vedno drogastično senzualen. Le prisluhnite krikom Sturle Viðarja na koncu prve Sol Rising – smrt je za umirajoče se bo slišalo na koncu albuma, a tukaj so tisti, ki ne stopajo proti preobrazbi, nabodeni na žarke sonca in ta poblazneli, vzvišeni, arogantni glas jim vzklika rekviem, joka za njih! Za tiste, ki se niso dvignili in prižgali notranjega sonca, sonca za soncem - in bodo zato požgani. Svet gori, strmoglavi, obenem pa se ponuja kot iniciacijski vodnik. Svartidauði na The Revelations of the Red Sword niso brez občutka glede nezanemarljivega socialnega vidika Crowleyevega eksperimenta in razodetja. Pri tem ne mislim na njegovo kasnejšo implementacijo v rock'n'roll in popularni kulturi nasploh, temveč na čas prihajajoče kataklizme v prvi polovici 20. stoletja, čas nastanka Knjige Zakona, ki je vodil proti prvi svetovni vojni in, če berete roman Moonchild, globokemu notranjemu spremenjenju v loku Velikega Dela nekega čarovnika ob soočenju s smrtjo svojega sovražnika, sebi enakega. Destrukcija, padanje že padajočega, drugačna ljubezen, drugačen spoj z voljo, drugačna, nemonoteistična in nematerialistična regeneracija (mikro)kozmosa prek svetosti privzdignjenega telesa - etično-moralni, tudi etiološki izziv. Če je pri sinarhiji zlitih kosti DsO verz »See? Thy faith is not void of wonders!« višek postgenocidnega cinizma, ki obraz zategne v bolestno grimaso groze pred obetom neskončne zadušljivosti vsake nove zore, ki se na obzorju kaže kot grob, poskušajo Svartidauði iniciirati uničenje, da bi nato lahko vzniknilo nekaj novega. Ker nič novega ne more nastati, razen napredujoče sofistikacije okrutnosti, znotraj impotentnega eona mrtvega boga, ki se podaljšuje v nedogled – pravijo nekateri in Svartidauði z njimi.

Pri tem jim je seveda v oporo dojemanje zgodovine prek magijske formule IAO, ki jo Crowley sežeto, a tudi kriptično eksplicira v istoimenskem poglavju druge knjige njegove Magick kot elementarno formulo vsakršnega misticizma do takrat. IAO obvelja kot hermetični, zunanje-notranje razodevajoč ključ sosledja eonov; obdobje matriarhata, ki prek konflikta in uničenja preide v patriarhat. Vse to pa z vsakim izmed pripadajočih sklopov dejavnega, spiritualnega postopanja, prevladujoče magije in oblik religioznih manifestacij. Eonu Izide je sledil eon Ozirisa, eon mrtvega in vstalega, a impotentnega boga, patriarha, totalitarizmov in sistematiziranih avtoritarnih apetitov, katerega zadnje vzdihljaje naj bi doživljali mi. Dojemajoč sebe kot znanilca nove dobe, ki to shemo prerašča, kot začasnega nosilca vloge Zveri iz Apokalipse, je Crowley razglasil nastop eona kronanega božanskega otroka androgenih potez, Horusa, Sonca, katerega številka je 666, blaženost in božanskost.

A senčna stran vednosti in izpolnitve v Tiferetu je svojevrstno nasprotje harmonije, skladnosti, preplavljenosti z neskončno dobroto, ki so rezultat dviga do šeste sefire kabalističnega drevesa življenja, kot izdatno piše Thomas Karlsson v delu Qabalah, Qliphoth and Goetic Magic. Tu so goreči svetovi izločkov, Burning Worlds of Excrement, tu so qliphoth zunanjega drevesa, drevesa spoznanja, inverznih sefir, konstantna destrukcija in odpad na obronkih. Tukaj je ločitev, diferenciacija, Ha-Satan kot izzivalec in obtoževalec božanske enotnosti, ki pelje proti končni obljubi edenske kače, nezamisljivemu prestopu v vesolje B prek vrhovne qliphe Thaumiel, roganja enosti krone Kether. Obtoževalci, Thagirion, so senčna sefira sonca, so qlipha, ki je protipol dnevnemu soncu Horusa, odblesku Tifereta. Thagirion, solarna zverina na naslovnici plošče, je črno sonce, peklenski vodnjak vitalizma, črni pleksus, vodnik na poti pobožanstvenja prek uničenja. In je Sirius, pasja zvezda, ki zaseje razdejanje v človeške zadeve prek nedovoljenih kopulacij – skladnih s seksualnimi impulzi vesolja samega. Tako Svartidauði v The Howling Cynocephali, tuležu psoglavcev. Tulež psoglavcev! Magijska himera travmatičnega rojstva, ki sovpada z destrukcijo. Cynocephali so pasje-okončinasti in prav taka je impulzivna motivacija tolkalizma Magnúsa Skúlasona v porastu, diferenciacija okončin, ki nemalo prispeva k nemirnemu arhitektonskemu pletežu in globoki seksualiziranosti njihovega pulziranja.

Od cepitve proti skrajnostim disonantne entropične psihedeličnosti EP-ja Untitled se tokrat Svartidauði na trenutke skorajda koagulirajo v mejno folklorne motivične trditve, ki pa so v širšem dinamizmu še vedno bridke arabeske, ki v norem rotiranju postanejo frleče kolesje, katerega brnenje slika in ječi o drugih svetovih neštetih upadlih barv praznih lupin, ki se odnosijo z iskrami. Neskončne planjave razdejanja, po katerih tavajo volkovi rdečega sonca, emanacije thagirioznega poriva, ki naskakuje zmagoslavje v ekstazi raztapljajoče se združitve in izničenja žalosti. Ampak spet, zmaga v glasbi ne more biti nekaj tako neposrednega, zmaga je tako težka, nemogoča, napačna; razsvetljenje se mora vsaj v njej manifestirati kot zatemnitev. V peti minuti finalne Aureum Lux Svartidauði oplazijo sladkor, a prisluhnite, kako seksi je prelom, ki sledi, kako čuten, razširjen je prostor, ki se razpre po vzniku, ki je orgazmični dvig in padec na druga tla, v drugačno, novo naročje - kakšna zločinska ganjenost! - zaslepitev od uničenja se umika stran, a svet ne neha padati. Medtem ko vznikajo nove, inverzno partenogenezne eksplozije na pogorišču, ki ga plapolajo solarni viharji, emanacije izza sefire blaženosti.