Ilian Tape, 2020

V zadnjih mesecih se ljubitelji plesne elektronske glasbe pogosto sprašujemo, kakšna bo usoda vseh hudih klubskih in festivalskih bengerjev, ki so izšli in izhajajo v času po izbruhu epidemije. Se bodo izgubili v morju starih, aktualnih in prihajajočih izdaj, še preden bi resnično opravili svojo izvorno funkcijo? Preden bi sploh dobili priložnost postati festivalski hit ali skrivno orožje prefinjenih selektorjev? In kako se pravzaprav počutijo producentke in producenti ob zavedanju, da njihova funkcionalna plesna glasba v postkoronskem svetu vse bolj izgublja svojo funkcijo? Od februarja se na USB-jih didžejev akumulirajo neskončni seznami novih komadov, na katerih se nabira digitalni prah. Na obzorju pa trenutno ni znakov, ki bi v kratkem kazali na povratek med preznojena telesa in vlažne klubske stene.

Opisane ustvarjalno-moralne zagate se različni glasbeniki lotevajo na različne načine. Nocojšnji protagonist Tolpe bumov, na naših valovih zdaj že dobro znani münchenski mojster lomljenih ritmov in arktičnih atmosfer Skee Mask, je dilemo rešil z vzporedno izdajo dveh povsem različnih EP-jev. Slednja sta pri nemški techno instituciji Ilian Tape izšla v sklopu njegove serije Ilian Skee Series, ki za zdaj obsega šest izdaj, ki pričajo o njegovem kreativnem razcvetu v zadnjih treh letih. Aktualna kratkometražca, ki skupaj obsegata enajst komadov in bi v nekem drugem času morda izšla v obliki albuma, sta zanimiva zlasti z enega vidika. V smislu vsebine namreč eden drugemu predstavljata diametralno nasprotje. Na eni strani lahko ISS005 pohvalimo kot še en unikaten doprinos producenta k aktualni napredni klubski elektroniki. Skee je v zadnjih letih izpilil povsem avtorski zvok, ki ga hitro prepozna že nekoliko bolj posvečeno uho. Obenem je njegov zvočni karakter nemogoče ločiti od uveljavljene estetike založbe Ilian Tape, ki v širšem techno miljeju ostaja sinonim za prvovrsten breakbeat techno, v katerem se prepletajo vplivi dubstepa, electra, grima, UK hardcora ter seveda drum’n’bassa. Na drugi strani pa je EP ISS006 njegova doslej najbolj integralno nefunkcionalna izdaja. Gre za eklatanten primer njegove druge, bolj introvertirane, občutljive in melanholične strani. Na njem se manifestira producentov izostren čut za grajenje na trenutke hipnagogičnih, na trenutke otožnih, toda po asociacijah vselej ledenih in zasneženih zvočnih krajin, ki v mnogočem spominjajo na mistične podobe alpskih vršacev. 

Na tem mestu moramo izpostaviti, da se je od izida drugega albuma Compro iz leta 2018, ki je bil nemudoma razglašen za klasiko minulega desetletja, Skee Maskov zvok dokončno izkristaliziral. Tako med feni ne potekajo več toliko debate o inovacijah, temveč o različnih pristopih k še bolj celovitemu izkoriščanju potencialov, ki jih prepoznava znotraj svoje estetike. Pri Skee Masku namreč vselej najdemo vsega po malem. Kot vedno doslej tudi EP ISS005 karakterizirajo zares mogočne perkusije v tradiciji jungla, glomazni udarci kick bobna in rezke sintovske linije, ki jih v ozadju dopolnjujejo pršenja atmosferičnih padov. Uvertura IT Danza je denimo vrhunski primerek njegovega izkoriščanja perkusivnih obrazcev britanskega grima, basovskih modulacij dubstepa in bližnjevzhodnih samplov, ki jih zadnja leta popularizirajo producenti, kot so DJ Plead, TSVI in 3Phaz. In če je Reefer Madness preplet zgodnjega dubstepa v duhu Loefaha in breakbeatov v slogu Special Requesta, je komad Meal s svojimi manipulacijami posnetkov izstreljenih rafalov in neizprosnimi ritmičnimi šamarji spoštljivo posvetilo izvorom londonskega grima. Da je paket zaokrožen, Skee postreže še s preprostim breakbeat biserom Type Beat 3, ki naše boke sili v sinkopirano gibanje, ter zaključnim hiper electro štiklom ZZodiac, katerega hrustljavi, šelesteči zvoki sintov v spomin prikličejo zvočni dizajn komada Ganzfeld producenta Objekta iz leta 2014. 

Nasprotno nas EP ISS006 iz klubskega konteksta takoj izstreli v objem narave ali, če želite, vakuum vesolja. Na njem najdemo izbor šestih popolnoma ambientalnih skladb brez ritmičnih elementov. V teh kompozicijah se Skee Mask poigrava predvsem z melodičnimi potenciali, ki jih uporablja za pričaranje določenega razpoloženja, naj si bo to melanholičen brezup ali popolna blaženost, ki jo vsak izmed nas bržkone doživi pred svojim rojstvom in h kateri nato nezavedno stremimo celo svoje življenje. Poseben fokus je tudi na teksturah oziroma barvah posamičnih zvokov, na brezobličnih, lebdečih zvočnih fragmentih, ki nihajo med intenzivnim ter skoraj neslišnim in predstavljajo tisti žmoht oziroma esenco posamičnih skladb. Obenem pa zaradi Skee Maskove prefinjene zvočne arhitekture skladbe premorejo element prostorskosti. V njih se poslušalec do neke mere lahko sprehaja od enega detajla do drugega in izgublja v gubah blagozvočnih sintovskih valovanj. 

Kljub zavidljivemu seznamu brezkompromisnih klubskih koračnic EP-ja ISS005 lahko naposled zapišemo, da je v aktualni konstelaciji javnega življenja, ki nikakor ne namiguje na skorajšnji povratek na klubska plesišča, precej bolj dobrodošel in blagodejen njegov ambientalno-eksperimentalni bratec ISS006. Ko se ob odpravljanju na prihodnji sprehod, ki ga nujno potrebujete zaradi naelektrenega družbenega ozračja, Janševega laganja in Hojsovega drekanja, iracionalnih protikoronskih ukrepov, posnetkov policijskega nasilja v Srbiji, razkrajanja javne medijske krajine pri nas, negotove jeseni in nenazadnje tudi negotove prihodnosti Radia Študent, odločate o glasbeni spremljavi, bo EP ISS006 več kot dobrodošlo sredstvo za bežen pobeg onstran.