Skinny Pelembe: Dreaming Is Dead Now

Skinny Pelembe: Dreaming Is Dead Now

Oddaja
14. 6. 2019 - 19.00

Brownswood Recordngs, 2019

 

Občasno se v naša ušesa prikrade album, za katerega si že ob prvem poslušanju prepričan, da je nekaj več. Da bo njegov zven iz različnih razlogov, naj bo to nedavni srcozlom, specifična življenjska situacija ali točno določen občutek, ostal s teboj, zasidran v vezjih spomina.

Britanski multiinstrumentalist in vokalist južnoafriških korenin Skinny Pelembe, varovanec britanskega radijskega vplivneža in vodje založbe Brownswood Gillesa Petersona, nas na prvencu Dreaming Is Dead Now obdarja s takšno izkušnjo. Po prvem poslušanju smo rekli, da bo to eden albumov poletja. Tudi po desetem se prepričanje ni omajalo. Za začetek ošvrknimo namerno ironičen naslov, saj je to album, ustvarjen za poletno sanjarjenje ... pa ne tisto brezskrbno, good vibes only lenarjenje na plaži. Ko si na morju, ne sanjaš o morju. Govorimo o tistem resničnem, ekstatično-melanholično-depresivnem sanjarjenju o sebi na plaži, ko prešvican od glave do pet, prilepljen na razkurjen mestni asfalt že pol ure čakaš kurčevo trolo. Poetično.

Pelembe, ki se je v zadnjih dveh letih predstavljal predvsem z občasnimi EP-ji in singli, je zanimiv že zaradi dejstva, da ga težko umestimo v neko sceno, z izjemo slogovno razgibanega kroga talentov, ki jih je odkril že omenjeni Peterson. Povedno je tudi dejstvo, da je prvenec sporadično nastajal celih deset let, kar se odraža v njegovi stilski svojstvenosti in aranžmajski pestrosti. Njegova estetika, nekakšen talilni lonec mnogoterih slogov, se ponaša predvsem z nepopolnostmi, ki albumu vlijejo tisti sanjski karakter.

Album zveni kot zmes psihedeličnih folkovskih napevov, soulovske senzibilnosti, britanskih in afriških plesnih ritmik, indie pop spevnosti, hip hop kolažiranja, croonerskih in MC-jevskih vokalnih prijemov ter odprte forme krautrocka. Kot prve asociacije se ponujajo njegovi britanski sovrstniki. S producentskega vidika recimo Mount Kimbie, z vokalnega King Krule, upoštevajoč nežno atmosfero in intimno naravo albuma pa denimo Tirzah. Zvočna slika, za katero je odgovoren producent Malcolm Catto iz zasedbe The Heliocentrics, je nalašč zapacana z raznimi nepravilnostmi, pršenji, feedbacki, delayi in reverbi. Je kot nekakšna plazma, v kateri se Pelembejeve prosto lebdeče ideje počasi sestavljajo v večje ideje ... in na koncu v komade.

Osišče njegovega izraza je nedvomno kitara, ki pa v domišljenih aranžmajih nikoli ne deluje kot glavni instrument. Vzemimo uverturo Gonna Buy A Car Today, nekakšen preplet psihedeličnega folka in vestern atmosfere v slogu Ennia Morriconeja, v katerem se kitare, tolkala in Pelembejeva večglasja pletejo v hipnagogično blagozvočje. Komad Dreaming Is Dead Now je zanimiv predvsem z vidika eklektičnosti. Skoraj vsaka izmed skladb premore svoj karakter, svojo zgodbo. Že pri naslednji z naslovom No Blacks, No Dogs, No Irish, sicer tudi nosilnem singlu in edini eksplicitno politični pesmi, ki tematizira britanski rasizem, namreč v ospredje stopijo intenzivnejši ritmi. Njegove elektronske basovske frekvence se neposredno spogledujejo z zvoki britanskih plesišč, ritmi pa v spomin prikličejo kolege Owiny Sigoma Band ali kakšen remiks izpod prstov kanadskega producenta Dana Snaitha. Večplasten preplet kitarskih delayev in reverbov v drugi polovici komada nas opomni na že prej omenjeno odprto formo skladb, ki včasih mejijo na eksperimente s hrupom.   

V podobno nepredvidljivem in fluidnem tonu se odvije tudi preostala osmerica. Čeprav gre v osnovi za pop, se ob natančnem poslušanju odstrejo številni detajli, ki albumu dajejo pečat progresivnosti. Prav lahko bi Pelembeja kot pesmopisca primerjali s kakšnim Damonom Albarnom iz zasedbe Gorillaz. Naslovni komad, bržkone tudi njegov najbolj radijski kos, bi se recimo dobro znašel na Albarnovem solo albumu Everyday Robots. Že Spit/Swallow pa nas s svojimi hip hop beati in eteričnimi soulovskimi vokali iz londonskega dežja izstreli v naročje likov, kot je Madlib, ki je tudi sicer velik Pelembejev vzornik. Svoje MC-jevske in beatmakerske sposobnosti nam ponovno razodene v sentimentalnem komadu I'll Be On Your Mind.

Seveda je Pelembejev prvenec precej čustven. Prepleten je z zgodbami ljudi, ki jih je srečal in izgubil, ter lastnim odraščanjem v Doncastru. Komad Without A Doubtful Shadow, v katerem se spogleduje z Brianom Wilsonom, predstavlja nekonvencionalno romantično podoknico z obilo presenečenj. Iz končnega nojzerskega švajsanja se pesem prevesi v recenzentovo najljubšo skladbo z naslovom My Love Is Burning, Down. In ja ... recenzent resnično gori v ljubezni za ta otožno-radosten poletni hit in njegov afrobeat groove. Pelembe v svoji glasbi avtentično spregovori o sončni in senčni strani človeškega duha. Na senčno se fokusira predvsem v drugi polovici plošče, ko ponudi bolj otožne skladbe z obilico hrupnih pršenj in plastenj, ki pa vseeno premorejo določen mehkoben, topel karakter. Seveda je milina skladb predvsem produkt njegovega blagozvočnega, včasih visokega, včasih croonerskega vokala, ki dinamično niha med intenzivno MC-jevsko in včasih lakonično, včasih pa celo šepetajočo artikulacijo.

Gre pač za glas, ki te enostavno priklene na zvočnike. In čeprav so besedila pogosto fragmentirana, namenoma zamegljena in odprta za interpretacijo, nas zven Pelembejevih glasilk breztežno vodi skozi sanjske zvočne krajine albuma Dreaming Is Dead Now.

Občasno se v naša ušesa prikrade album, za katerega si že ob prvem poslušanju prepričan, da je nekaj več ...

 

Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

dober!

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness