Dead Oceans, 2017

Po 22 letih se je na gladino alternativne glasbene scene vrnila kultna britanska skupina Slowdive. Ta je jadra svoje specifične shoegaze estetike razprla že davnega leta 1991, ko je v svet glasbe pokukala s prvencem Just for a Day. Očitno dober kritičen odziv, uporaba humornih opisov kot marketinška poteza in predvsem rastoča popularnost novonastalega šumečega žanra so takrat še dokaj neznano zasedbo Slowdive potisnili do njihovega kultnega trofejnega izdelka - albuma Souvlaki. Ta se je znotraj takratne spreminjajoče se scene boril za relevantnost, saj so skupina sama in šef takratne založbe Creation Records, Alan McGee, modno relevantnost pripisali predvsem rastočemu in kultnemu žanru britpopa. Vendar pa si je vzporedno z umiranjem dream popa in shoegazea Sovlaki pogumno priboril naziv ključnega spomenika, stoječega ob kultu shoegaze žanra. Ta kult, ki na obrobju alternativne scene še diha, se še kar bori in se s ponovnimi združitvami skupin, kot so My Bloody Valentine, Ride in Slowdive, tudi ponovno prebija v ospredje relevantnih sodobnih muzik. A vprašanje ostaja: kako relevanten je sploh še lahko žanr, ki mu je vrata inovativnosti skoraj zaklenil album Loveless, in katerega glavni protagonisti so se kasneje raje obrnili k zvokom trip-hopa, post-rocka, tako imenovanega nu-gaza ali črnini blackgaza? Ko se v tak kaotičen razcep žanra vrne eden glavnih igralecev fuzbala kitarskih pedalov, bi lahko slutili tudi komično katastrofo. Pa vendar, uspešno obuditev zvočnosti shoegazea nam je demonstriral že prihod albuma MBV skupine My Bloody Valentine, ki je po kultnem Loveless udarila s kritično hvaljeno vrnitvijo na koncertne odre ter albumom, vrednim vsake pohvale. Pot uspešne vrnitve je bila torej že začrtana in potencialna publika očitna, a Slowdive so takšno priložnost gladko ignorirali. Kompas so raje vrgli v isto razburkano morje negotovosti, tisto, ki je skoraj utopilo Souvlaki. In takšna poteza se je izkazala za pravo.

Na prvo žogo bi lahko vsak poslušalec dejal, da je njihov najnovejši, po sebi naslovljeni album Slowdive nekakšna retrospektiva njihovega preteklega ustvarjanja. Tu še vedno slišimo primesi shoegaze estetike, dream pop zasanjanosti in subtilnih madchester vplivov. Vendar pa z natančnejšim poslušanjem opazimo tudi druge skrite podtone Slowdive načrtovanja in izjemnega ustvarjanja glasbenega okolja, po katerem se poslušalec lahko že prav zmedeno sprehaja.

Že z uvodno skladbo Slomo nam odprejo vrata v svet, v katerem izostanejo jasne slike, vsak razgled je zamazan, nejasen in - najpomembneje - enobarven. Prav v primeru barv se razkaže tudi prvi podton tokratne Slowdive drugačnosti. Ob poslušanju kultnih albumov shoegaze municije smo vselej plavali po neopsihadelični paleti vseh možnih barv. Celo Slowdive nas je s prvimi tremi dolgometražci obmetaval z barvami, kot da bi bili del Holi festivala indijske pomladi. Na novem albumu pa okolico - na občutek skoraj prisilno - opazujemo kot barvnoslepi obiskovalec. Skupina nas s takšno strategijo trdno drži v rastoči melanholiji, ki - ironično - še najbolj poskočne skladbice uskladi z občutki obupa. Sicer pa jim depresivne dream pop baladice nikoli niso bile tuje. Te so še najbolj zaznamovale njhov debitanski album Just for a Day, a na novi plošči nam Slowdive pokažejo globjo plat svojih žalostink.

Produkcijo albuma zaznamuje čistost, ki je znotraj žanra šumečega shoegazea skoraj neupravičena. Takšno glupo pritožbo je albumu namenil glasbeni kritik Anthony Fantano, ki je spljuval čistočo novodobne produkcije, češ da je žalitev zamašenim zvočnostim devetdesetih. In prav tam, kjer je glasni youtubar kritičen do tenkih zvokov kitar, ki bi jih lahko uvrstili tudi v kvazi zvok kakega tretjega vala post-rocka, bomo mi pohvalili takšno estetsko izbiro. Tenko zveneče kitare, ki jih lahko slišimo v skladbah, kot so Sugar for the Pill ali No Longer Making Time, ne delujejo samo kot učinkovita podpora melanholičnim atmosferam praznine, temveč odigrajo tudi strateško vlogo respiratorja. Medtem ko sivi šum distorzije v skladbah Don't Know Why in Star Roving poslušalca potiska v kot, nam mirnejši Sugar gor the Pill in Falling Ashes nudita prostor za vdih. Skladba No Longer Making Time je v tem smislu še najbolj očitna. Medtem ko zadihamo ob prijetnih kitarah in melanholičnih vokalnih linijah verza, nas v trenutku presune nevihta šuma, ki se pojavi v prvi sekundi refrena. Vendar dinamika ni edini učinkovit atom molekule najnovejše Slowdive stvaritve.

Ko poskušamo razumeti strategijo takšnega ustvarjanja zvočne okolice, postanejo podtoni skrbnega načrtovanja očitni. Obiskovalcu kaj kmalu postane jasno, da se mogotci shoegaze kulta poslavljajo od tistih valov žanra, ki so jim pomagali zajadrati med relevantne glasbene pojave. Čeprav krmilo obrnejo le za kakih trideset stopinj v drugo smer, je to že prva poteza zavračanja My Bloody Valentine in prvi znak jadranja v druge smeri. Tu najbolj očitna skladba je hkrati tudi vrhunec albuma. Zaključna Falling Ashes predstavlja zadnji odstotek moči, potrebne za obrat krmila. Osamljen klavirski ostinato, ki ga slišimo v prvih sekundah, nas ne spominja na shoegaze, niti na dream pop, prej nas morda bežno asociira na kakšne značilne skladbe islandskih ustvarjalcev. Bas, klaviature in kitare se le skrivoma pojavijo v tem novem okolju in ga začnejo barvati drugače. Vokalne harmonije Neila Halsteada in Rachell Goswell se žalostno mešajo s hripavostjo iz njunih glasilk in nam tako nakažejo melanholično pot v neznano. Tja, kjer je morje morda še bolj razburkano kot nepredvidljiva prihodnost obujenega žanra.

Tukaj pa nam ne ostane nič drugega kot čas, saj bo ta pokazatelj tega, ali so Slowdive odjadrali v nova morja alternativne scene, ali pa se bodo po nekaj miljah raje zasidrali v dezorientiranosti izgubljenega kompasa. Naše upanje le ostaja, da se bodo torej pogumno držali vetra novejših zvočnosti, in da se ob manjši razburkanosti ne bodo ustrašili potenciala očitno uspešne strategije. Pa naj bo ta še tako razmajana.