Beton Records, 2024

V Tolpi bumov se podajamo v novo galaksijo glasbenega vesolja Matevža Kovačiča, ki se pod umetniškim imenom Slowmotion Livestream širi že vse od svojega debija From Beak To Bone. Z njim je leta 2021 začel samostojno glasbeno pot, po tem ko je v bendu Apory Museum, tudi klubskih maratoncih leta 2018, pridobival izkušnje kot kitarist. Njegovi glasbeni izdelki so se pod okriljem založbe Beton postavili v različne kotičke moderne elektronske, mestoma tudi akustične, atmosferične, celo plesne, pa tudi robne glasbene produkcije. Glas o nespornih glasbenih kvalitetah, ki jih je slovenska kritiška srenja prepoznala že ob samih začetkih projekta Slowmotion Livestream,pa je v vmesnem času dosegel tudi tuje glasbene avtoritete, kot so radijski didžeji v Nemčiji in na britanskem otočju.

Vsekakor je nemirnost oziroma konstantna glasbena radovednost zaščitni znak projekta Slowmotion Livestream. Avtor se je po bombastičnem, žanrsko, kompozicijsko in še kako drugače izredno raznolikem debiju usmeril v različne smeri, se dotaknil avantgardne elektronike, predlani izdal tudi pretežno plesni, 4 x 4 glasbeni izdelek Strange Repeats in se lani s ploščo A Statue in Front of the Devil zopet vrnil v čudaško elektronsko produkcijo.

Konec marca je izšla njegova nova plošča z naslovom Drevesa se nam smejijo, usmerjena v zanj še neosvojen teritorij. Drevesa se nam smejijo je namreč skoraj povsem elektronsko ambientalen izdelek. Že prej smo omenili različne, robne glasbene produkcije, v katere se je Kovačič spustil po svojem najdostopnejšem in tudi najbolje sprejetem prvem albumu From Beak To Bone, in jasno je, da se je avtor grajenja ambientov mestoma lotil že poprej, na svojih ploščah Memory Collapses Time, Rituals in A Statue in Front of the Devil. Toda kompozicije na omenjenih ploščah so vendarle relativno drugačne od glasbe na novem albumu. V nekaterih primerih so elektroakustične, kitarske, v drugih – denimo v njegovi 22-minutni simfoniji Rituals – nekoliko bolj ambientalne, a vendarle izrazito teksturirane, večinoma zamazane, torej tudi hrupne in dromljajoče, v vseh primerih pa vsebujejo precej oprijemljivo narativo oziroma različne kompozicijske segmente, obrate in druge elemente, sicer značilne za neambientalno muziko. Izjema, s katero je Slowmotion Livestream napovedal smer, ki jo predstavljamo tokrat, je desetminutna kompozicija A Pool in Tokyo, ki je sklenila njegovo prejšnjo ploščo A Statue inFront of the Devil. Tako je zdaj pred nami izrazito ambientalna, popolnoma aritmična glasba, šest skladb, s katerimi se Kovačič v naslovih loti tudi doslej morda nekoliko zapostavljenih, simbolnih pomenskih iger, kontekstov in slojev, ki presegajo njegov notranji svet in prestopajo v krajino, v naravo in družbo.

Glasbeno gre za krasno ambientalno ploščo, v katero Kovačič vplete zdaj že svojo neizpodbitno vrhunsko uho za kreiranje in uporabo številnih sintetizatorjev, s katerimi ustvarja neprekinjeno, širno in večinoma zgolj rahlo in zelo dozirano teksturalizirano krajino. To počne z enakim čutom za prelivanja, kot ga je kazal na preteklih izdelkih, in ob katerem se ambientalna smer, ki jo je ubral tokrat, zdi kot povsem logična, sama po sebi razumljiva poteza. V svoje rožnate, pastelne krajine za nekaj dodatne teksture vmeša tudi kanček terenskih posnetkov in subbasovskih preprog, predvsem pa gre za zelo umirjeno, v nasprotju z doslej razburljivim Slowmotion Livestream vesoljem morda malce nenavadno nerazburkano glasbeno gladino. Toda tudi v tej mirnosti se Kovačič izredno dobro znajde, nas popelje na krasno popotovanje in še enkrat potrdi, da je mojster za vse, da je glasbeno izredno razgledana oseba in uspe navdušiti tudi z minimalizmom. Pri sklepu recenzije pa ob žanrski usmeritvi same muzike ostane priokus, da bo ta sicer izjemna plošča v širših kontekstih ostala spregledana – z izjemo slovenske glasbene krajine, kjer smo tovrstnih, tako dobro strukturiranih ambientalnih izdelkov deležni zgolj nekajkrat na desetletje, pa še to v domeni izredno nišnih, podobno spregledanih glasbenih kotičkov.