Activia Benz, 2019

Zakaj Greg Feldwick, današnji redkobesedni mojster ceremonije, izpostavlja ravno lepoto in ljubezen na eni oziroma prežečo nevarnost na drugi strani? Morda zato, ker bi to nasprotje zrcalilo naša življenja, če bi jih zreducirali na tekmovanje med dobrim in slabim. Motivacijski govorec bi na tem mestu rekel, da tekmujemo le sami s sabo, Slugabed pa ima v mislih neko veliko bolj zabavno, a vendarle distopično tekmovanje. Tekmovanje v prepuščanju kontrole albumu any attempt ..., ki s poimenovanji komadov in dramatičnim potekom deluje kot svojevrsten role playing game. Sintovski Dungeons and Dragons, seveda z lepo merico geekovskega čudaštva, a nikoli strašne ali grozljive, marveč radožive sorte, kot pove tudi sam glasbenik v komadu nunhead reservoir.

Zajebantskost s kančkom samoironije je lastnost Slugabedovega dela že od samega začetka. Na bass sceni je zanimanje vzbudil ravno z ravnotežjem, ki ga izkazuje v razmerju med tight produkcijo in - vsaj v začetkih - osvežujočo nespoštljivostjo do resnobnih pristopov svojih glasbenih kolegov. Na Radiu Študent ga je v Tolpi bumov leta 2012 že ujel Borja Močnik, takrat s producentovim debitantskim albumom, ki je izšel pri založbi Ninja Tune. Ta ga je takrat zagrabila kot norca, ki mu uspeh na plesiščih ni nekaj tujega. Iz recenzije omenjenega Slugabedovega prvenca Time Team povzemamo: »racionalizacija, premišljenost in organiziranost (...) album, ki bi si lahko drznil več, a je razočaral manj.«

Tri izdaje kasneje je zdaj na any attempt ... kompaktnost zamenjala uniformiranost. Zabava sicer ostaja, a umanjka iskrica, ki bi upravičila določene Slugabedove glasbene posege. Deset dosedanjih let ustvarjanja je dobro delo vsesplošni razgibanosti komadov in albuma. Čutiti je medlo, a prisotno željo po raziskovanju razpoloženjskih stanj, čeprav rezultati ne delujejo epsko, prej telenovelsko. Čustveni efekt vseeno utrdijo nekateri na prvi vtis nenadni zasuki, ki pa ne igrajo pomembnih vlog v kompozicijah komadov, ti namreč le lepo sledijo dramskemu trikotniku. Presenetijo nas posebnosti nekaterih uporabljenih zvočnih elementov, pa nas zares ne bi smele, saj to je Slugabed, človek, ki sample, melodije, ritme in še kaj secira v programu FL Studio oziroma FruityLoops oziroma z vsemi njegovimi predpostavljenimi omejitvami. 

Sama tehnologija ne pove nujno prav veliko o glasbi, ki jo z njo ustvarimo, lahko pa nam razkrije nekaj o kontekstih, v katerih jo uporabljamo. Pred kratkim so tako številni zastrigli z ušesi, ko so eksplozijo qgoma, južnoafriškega elektronskega žanra, povezali s ključno vlogo programa FruityLoops, luzerskega, a zastonjskega softwara, ki se ga lahko hitro priučimo. Ključna beseda bi prav lahko bila demokratičnost uporabe določenega orodja, v tem primeru programa FruityLoops, čeprav bi ta koncept s priključeno družbeno-politično konotacijo težko smiselno navezali tudi na Slugabeda, čisto OK preskrbljenega Britanca. Pa vendar, Slugabed je programsko odprtost FruityLoopsa zagrabil z druge strani, z njim se je lotil izkrivljanja muzike. Na nekih mestih to pomeni komad, poln izoliranih zvočnih delčkov in pavz, kot to slišimo v put the runes on u, drugod denimo nezvest zvok saksofona. Predvsem pa slišimo veliko preblago ali premočno kompresiranih sintov in topih basov ter plutje med izrazito ostrimi ali na drugi strani nejasnimi glasovi. 

Neobremenjenost s pravilno produkcijo Slugabedu očitno omogoči boljše rezultate. Ob večkratnem poslušanju albuma any attempt ... nam producent ponudi konsistentno odbitost, najmočnejši trenutki pa zasijejo v ekstremih, v komadih, kot sta drubjnk song in many blessings, fantastic sky ali v superbnem sodelovanju z Mr. Yotom v komadu y u stuck there. Te komade krasi izmuzljiva dodana vrednost tokratne plošče, ki jo bomo, upamo, nekoč v prihodnosti slišali tudi na celotnem albumu. Do takrat pa se bomo morali zadovoljiti s ploščo any attempt ..., začarani z njenimi ambientalnimi ljubezenskimi sporočilci in trdimi bombami ...