International Anthem, 2024

Smo v tistem hladnem delu leta, ko se preplet ljubljanskih ulic spremeni v ogromno drsališče. Ko dolge, poglobljene izmenjave idej na svežem zraku postanejo le spremljava podhlajenemu drgetanju in iskanju robčkov in ko celo mesto postane barvna karta za vse odtenke sive. Someščanom, ki nam v toplejših mesecih namenijo sem in tja kak nasmeh, v mrazu otrpnejo lica in sedaj pozdravljajo le še z zaledenelimi očmi. Aktivnosti, ki so navadno prijetne ali vsaj znosne, ovijemo v obteženo odejo, da le ostanejo na toplem. Vse postane težje, tesnobnejše in turobnejše.

Sreča se nasmehne sanjačem, ki si lahko ta čas olajšamo in obdobje prevedrimo prav enostavno, s slušalkami in z dostopom do ene od neštetih glasbenih platform. Na pomrznjena ušesa nataknemo prečudovite električne naušnike in pritisnemo na tipko »predvajaj«. Tedaj pograbimo miselne čopiče in raznolike zvočne odtenke, ki se vijejo skozi naše glave, in z njimi po tem ogromnem sivem platnu začnemo slikati odsev veličastnih zvočnih krajin. 

Album Small Medium Large, predmet naše recenzije, ponuja široko barvno paleto. Člani več kot le jazzovskega kvinteta SML so zvoke začeli mešati na odru losangeleškega, sedaj že zaprtega prizorišča Enfield Tennis Academy, krajše ETA. Muziciranje so ujeli s stereo opremo, ki jo je priskrbel lastnik, in kasneje improvizacijo spremenili v izdelek, ki ga obravnavamo danes. Poleg njih so isti oder zasedali tudi člani kvarteta znamenitega Jeffa Parkerja z imenom Jeff Parker ETA IVtet, ki so lani izdali eno odmevnejših jazzovskih plošč The Way Out of Easy. Poleg odra in verjetno tudi publike pa je zasedbama skupno še nekaj: dva od članov. To sta basistka Anna Butterss in altovski saksofonist Josh Johnson. Izpostavljenemu dvojcu se v recenzirani godbi pridružijo še Jeremiah Chiu s sintetizatorjem in dodatnimi tolkali, Gregory Uhlmann s kitaro in zvočnimi efekti ter bobnar in tolkalec Brooker Stardrum. 

Na lanskoletnem prvencu, ki je izšel pri chicaški založbi International Anthem, se glasbeniki poigravajo z vsem, od zvočnega prostora in velikosti zvoka v njem do žanrov in njihovih zamejitev. To je ustaljena praksa založbe, tako v lanskoletnem jazzovskem eksperimentiranju kot nasploh. Barve včasih dobijo prelepe nove odtenke, spet drugič pa iz njih nastanejo različno velike packe. Pri slednjih se mestoma ujamemo, kako s čopičem iščemo najmanjše koščke prijetnih zvokov, ker si želimo ostati na toplem. Dani album ponuja oboje, a ker si recenzentka želi vsaj nekaj samorefleksije, je pri poslušanju poskušala uporabiti vedno isti čopič. 

SML je pripravil pomirjujoč preplet eklektičnega jazza, ritmičnih ponovitev minimalne elektronike in sanjajočega ambientalnega ozadja, ki ga lahko slišimo na večjem delu albuma. Komadi, kot so Dolphin Language, Greg's Melody in Window Still Song, sicer niso zvočno zanimivejši del albuma, a predstavljajo prijetno pomirjujoče poslušanje in spominjajo na newagerske zvoke, ki jih lahko zasledimo pri sodobnikih, kot sta Kamasi Washington in André 3000. V preostalih delih kompilacije se včasih bolj, drugič manj eksperimentalni jazz poveže z značilnostmi krautrocka in tako mestoma spominja na jazzovsko različico albuma Future Days zasedbe Can. Zvočno zaplavamo tudi v polje elektronike, kar ponovno spominja na druge sodobnike, denimo na zvok zasedbe Flock. 

Najlepše barve za zvočne podobe pa dobimo z dela albuma, ki ga predstavlja naveza jazza, industrijsko obarvanih zvočnih efektov in ambientale, sem prištevamo komada FeedThe Birds in Industry. V skladbo Industry nas glasbeniki uvedejo z ritmičnim ponavljanjem tolkalca v ozadju in s prodornim preigravanjem distorziranega instrumentarija v ospredju. Z velikimi ritmiziranimi zvoki slikamo podobe vrvečega gradbišča, a se ti kmalu po začetku pomešajo in še bolj razgibajo. Rušilna krogla podre vse meje in ves zvočni prostor postane igrišče mnogoterih drobcev, ki se prepletejo v imenitno barvit zvok, vanj pa z užitkom potopimo svoje slikarsko orodje. Skladbo Feed The Birds na albumu srečamo nekoliko kasneje. V tem komadu SML uporabijo nekoliko mirnejšo in lahkotnejšo osnovo, nanjo pa nato nalagajo zvene eksperimentalnega jazza in distorzije. Skupno se tako ustvari lebdeče valovit zvok, ki se vije in razteza široko po prostoru. Če se mu popolnoma prepustimo, se znajdemo v razburkanem toku impresij. Nekje med betonskim mestom in vseobsegajočim zelenjem. Nekje med pomirjujočo mehkobo in poživljajočo energičnostjo. Nekje vmes, kjer se lahko odločimo za karkoli in vse hkrati. 

Kot celota je album širok, razgiban in vznemirljiv. Resnično včasih majhen, drugič srednji in poslednjič ogromen. V posameznih skladbah to ustvarja za poslušalca nadvse zanimivo doživetje, a kot celota lahko učinkuje nekoliko netekoče in neorganizirano. Mirnejše, zasanjane komade, ki nas globoko pogrejejo in pomirijo, nenadoma presekajo rezki zvoki distorzije. Za nezbrane poslušalce je praksa učinkovita, ker album vsakič znova pritegne njihovo pozornost, a ob pozornem poslušanju ne doseže enakega učinka in lahko deluje moteče. Pred nas SML postavijo popolnoma drugačno paleto, zvočne podobe zato večkrat ostanejo nedokončane. Zdi se, da zasedba s celotnim asemblažem in njegovo raznolikostjo na vsak način želi pokazati uigranost in ustvarjalnost vseh članov. To ji vsekakor tudi uspe, a lahko plošča Small Medium Large, kadar si želijo SML pokazati vse, včasih deluje celo preveč nasičeno. Kljub pomanjkanju rdeče niti na plošči slišimo domiselne kose, polne izpiljenega preigravanja in dovršene produkcije. Četudi nam slik ne uspe vedno dokončati, v njih lahko zaznamo igrivost potez in osvežujoče kompozicije, v katerih bomo z veseljem počakali naslednjo pomlad.

Recenzijo je pripravila vajenka Tinkara, mentoriral je Dušan Bulajić.