International Anthem, 2024

Tokratna recenzija je obarvana z nizkimi toni Anne Butterss, avstralske skladateljice in basistke, ki je nedavno izdala nov izdelek z naslovom Mighty Vertebrate oziroma po slovensko Mogočni vretenčar. Album je izšel pri radiu vselej ljubi založbi International Anthem.

Kot si lahko predstavljate, gre za izdelek na presečišču različnih derivatov afro-ameriške kulturne dediščine v večji ali manjši meri. V povsem inštrumentalnih kompozicijah Anna razpeljuje idiomatsko jazzovsko harmonijo in jo meša s sintetičnimi teksturami. Pri tem pa ne gre za značilen fusion zvok, ki bi ga ob takem opisu pričakovali. V resnici gre za skorajda značilen zvok založbe, v katerem najdemo podobnost z izdelki ustvarjalcev, kot so Ben Lamar Gay ali pa konec konec Jeff Parker, ki se na Mighty Vertebrate pojavi tudi kot gost v komadu Dance Steve. 

Podobno kot na albumu Activity skladateljica tudi tokrat gradi kompozicije zelo postopno in dozdevno skozi zanke melodičnega materiala, na katere potem obeša različne kontramelodije in teksture. Mestoma se zgodijo kakšni ostri improvizirani prebliski, toda zadeva nikoli zares ne zaplava niti v bolj proste niti v bolj bopovsko orientirane tradicionalne forme improvizacije. Kompozicije so tudi bolj ležerne v svojih tempih, s tem da se melodični material preliva tako, da je občasno težko ločiti, kaj naj bi bilo ospredje in kaj naj bi bilo ozadje. 

Pravzaprav bi na tej točki lahko album označili za ambientalni album, čeprav je ta izraz že močno zaznamovan. V tej recenziji ga želimo uporabiti v njegovem de facto pomenu, torej da muziko razumemo bolj v vlogi neke sicer podrobno dodelane freske, ki pa vendarle služi kot zgolj okolje, v katerem naše oči ali v tem primeru ušesa pritegnejo druge reči. Meditativni značaj pa lahko razumemo tudi kot povabilo v ustvarjeno zvočno okolje, kjer glasba vzpostavlja prostor ali zavetje za introspekcijo. Glasba sama torej ne predstavlja posameznega objekta, ki bi ga doživljali, temveč zgolj ustvarja pogoje za potencialno doživljanje. 

Ne glede na vse skupaj pa izdelek ne ponuja ničesar svežega in tudi ničesar pretirano zapomnljivega. Tukaj ciljamo predvsem na kontekst založbe, ki že vrsto let izdaja glasbo izjemno pronicljivih ustvarjalcev s sicer sorodnim zvokom, toda morebiti z malo več vsebine. Seveda tudi ne želimo podati mnenja, da je glasba slaba. Tako produkcijsko kot tehnično in kompozicijsko zagotovo stoji, in če bi imeli priliko ustvarjalko videti v živo, je zagotovo ne bi zamudili. Toda kot celosten izdelek nas Mighty Vertebrate pusti ravnodušne. 

Na albumu ni ničesar, kar ne bi vsaj v neki meri že slišali na založbi. Brez pretiranega raziskovanja lahko, denimo, poleg ustvarjalcev, kot sta Ben Lamar Gay in Jeff Parker, izpostavimo tudi projekt Resavoir. Vennov presek vseh treh je nedvomno danes obravnavani album. 

Kljub temu, da je Butterss izvrstna studijska glasbenica in inštrumentalistka, ji na doslejšnjih albumih kot skladateljici umanjka tista kreativna iskrica, ki bi glasbo ponesla dlje od zgolj mlačnih replikacij izdelkov v njenem miljeju. Plošča Mighty Vertebrate zveni varno, preizkušeno in trdno, toda prav to je tisto, kar jo naredi manj privlačno. Založba International Anthem s tem seveda ni na škodi, ker je izdelek močno zaznamovan z njihovimi barvami, vendarle pa ne predstavlja bisera v njihovem katalogu, na katerega bi se oprli, če bi želeli nekomu predstaviti poslanstvo te založbe.