Snail Mail: Lush

Snail Mail: Lush

Recenzija izdelka
22. 8. 2018 - 19.00

Matador, 2018

 

Da imamo opravka z velikim upom indie rock glasbe, je ob Lindsay Jordan postalo jasno poleti leta 2016, ko je pod umetniškim imenom Snail Mail izdala EP Habit. Nenazadnje je tega napovedal izjemni single Thinning, energičen kitarski in besedilni odsev tistih najstniških trenutkov, ko se vsesplošna tesnoba z uma prenese še na telo, pa hkrati komad, ki se je v dokaz avtoričine kontemplativne in hitro odraščajoče narave spretno izognil pretirani melanholiji. Ko je Snail Mail pred meseci napovedala junijski izid svojega dolgometražnega prvenca Lush, se je lahko v luči njenega talenta in presenetljive glasbene zrelosti tako že zdelo, da bo morda prav ta album tisto, kar indie rock v tem trenutku potrebuje.

Morda velja Lush v tem trenutku v prvi vrsti torej razumeti in analizirati prav skozi koncept časa in časovnosti oziroma začasnosti. Najprej seveda skozi mladost same protagonistke, med snemanjem plošče še srednješolke, a glasbeno, ob aranžiranju samih skladb in iskanju melodij ob pomoči njenega malega benda, že izjemno potrpežljive in zrele umetnice. Lush se tako zdi tudi ena tistih mladostniških plošč, ki lahko kritiški diskurz preusmerijo s starosti izvajalca oziroma nam pomagajo razumeti, da osemnajst let ni premalo za ustvarjanje velikih izdelkov. Ko smo torej nagnjeni k temu, da album Lush cenimo kljub avtoričini mladosti, v enaki meri velja, da je vznemirljiv in sebi lasten ne glede na njeno starost in seveda tudi prav zaradi njene mladosti – zaradi zvočne, eklektične neobremenjenosti, besedilne nepredvidljivosti, zaradi mladostniške sposobnosti generiranja poslušalstva, torej značilnosti, ki se skozi leta vpetosti v glasbeno industrijo lahko izgubijo. Nenazadnje pa so tudi na tej plošči spretno razgrnjene kompleksne mladostniške tematike odraščanja, spreminjanja in vmesnih prostorov vseh vrst.

Lush torej z malce domišljije lahko postavimo v linijo prvih plošč umetnikov, kot so King Krule, Laura Marling in Arctic Monkeys, ki so prelomne izdelke vsi izdajali že pred dvajsetim letom, ob čemer ni nepomembno, da gre pogosteje za Britance. Za razliko od ameriških namreč britanski alter mediji svoje rock glasbenike pogosto spremljajo že dolgo, preden ti zares zaslovijo. Morda je vloga Snail Mail torej tudi v tem, da pozornost ameriških alternativnih glasbenih medijev spet nekoliko preusmeri v kitarsko glasbo, da bi bila ta (tudi pod vplivom uspešnih hip hop najstnikov) pozornosti deležna prej še v ZDA.

Novi horizonti spalničnega popa
 / 9. 3. 2018
Ko skozi prizmo časa in zgodovinskega trenutka govorimo o albumu Lush, namreč hitro govorimo tudi o indie rock sceni v letu 2018. Ob le malce starejših Jay Som, Vagabon, Soccer Mommy in Mitski, pa tudi ob bendih Wolf Alice, Alvvays in Charly Bliss lahko Snail Mail predstavlja še en kulturno in družbeno zgovoren dokaz trenutnega prevladovanja novih ženskih glasov, album Lush pa lep primer potencialov emancipacije skozi zasanjano introspekcijo. Lindsay Jordan lahko ob tem velja tudi za nosilko neke nove, prihajajoče generacije, ki namesto klasičnih šestdesetih zdaj romantizira bolj fluidna devetdeseta in njihovo kitarsko introvertiranost, hkrati pa niti ni zares vezana na specifično točko v času. Od kitarske igrivosti, ki je že na omenjenem EP-ju Habit spomnila na Liz Phair, nas Snail Mail tokrat v nekaterih ključnih komadih popelje do meditativnosti Kurta Vila, bolj kot z zares novim zvokom pa torej album funkcionira s svežo kombinacijo starih.

Recenzija novega albuma ameriškega novodobnega trubadurja.
 / 14. 5. 2013
Starostni in stilski zaznamovanosti navkljub pa pri Snail Mail najbrž zares prepriča šele določena univerzalnost, ki presega okvire žanra in demografske skupine. Že single Heat Wave, najdaljši in najkompleksnejši trenutek plošče, nakaže umetničino afiniteto do prehajanja med tihim in malce manj tihim, med rahlo distorziranim in skorajda akustično čistim. Hkrati so besedila na plošči kljub svoji vezanosti na izkustva poznega najstništva vse prej kot srednješolska ali trendovska in spretno zajemajo tematike, kot so potekanje časa, izgubljanje že dobljenega in tudi dolgočasje. Ko naprimer v komadu Let’s Find an Out ob nežnem kitarskem drsenju Jordan postreže z verzi tipa »you’re always coming back a little older, but it looks alright on you«, se s tem na ekonomičen način, brez defetizma ali utopizma dotika večne teme odraščanja, ki v njeni najstniški poetiki že privzema prizvok staranja.

Kot sicer morda tokrat najlepše nakaže omenjeni Heat Wave, besedilnost Snail Mail večkrat vsebuje tudi svojevrsten obrat, ki njeno tezo ob koncu skladbe obrne na glavo in njeni personi doda nove nianse ranljivosti in skromnosti. Konci njenih skladb tako pogosto zvenijo kot novi začetki, kar lahko po eni strani spet navdaja z optimizmom, v nekem drugem smislu pa prikliče pesimizem filozofske teze o večnem vračanju enakega. Ali kot v učinkovitem mladostniškem jeziku komada Pristine, najočitnejšega hita na sicer nič kaj – in za širši doseg gotovo premalo – hitovski plošči, ugotavlja Snail Mail: »It just feels like the same party every weekend, doesn’t it …«

In ko govorimo o albumu Lush ter njegovih časovnih dimenzijah, govorimo predvsem o času, ki še prihaja. Snail Mail iz množice bolj ali manj podobnih še ne izstopa v celoti, a se že ponaša z redko videno potrpežljivostjo in zadržanostjo. Tudi ko se v skladbi Speaking Terms, začinjeni z ravno prav melanholično kitarsko melodijo, Lindsay z nekom razhaja, ne govori o nobeni skrajni prekinitvi ali koncu, temveč ponudi verze, kot je »leave things on speaking terms and I’ll see you around«, kar je v tej svoji neodločnosti še toliko bolj ganljivo in tragično. Prav v tej neočitnosti in strpnosti pa se zdi prihodnost za Snail Mail najbolj svetla. Vsej dovršenosti in odraslosti navkljub Lush namreč zveni tudi kot eden tistih albumov, ki jih lahko njihovi umetniki s sledečimi, še bolj samosvojimi in konsistentnimi izdelki skozi leta tudi kar nekoliko pahnejo v pozabo.  

 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness