Socioclast: Socioclast (Carbonized Records, 2021)

Nocoj bomo frekvence Radia Študent bombardirali z dvojnim zvočnim arsenalom ameriškega grinda. Posvetili se bomo prvencem zahodnoobalnih Socioclast in vzhodnoobalnih Gravesend. Oba benda se spogledujeta z grindcorom vsak na svoj način. Socioclast so izdali svoj istoimenski prvenec za kalifornijsko založbo Carbonized Records, medtem ko je plošča z naslovom Methods of Human Disposal newyorških Gravesend izšla za ameriško založbo 20 Buck Spin.

Najprej se bomo osredotočili na prvenec skupine Socioclast. Trio sestavljajo vidni člani zahodnoobalne metalske scene. Bobnar Cris Rodriguez in kitarist Matt Gomes sta bila aktivna v hitro preminulem bendu Altars. Poleg tega Gomesa poznamo še iz odličnih grinderjev In Disgust, basist Colin Tarvin pa igra v Acephalix in Mortuous. 

Njihov pristop k grindcoru je ukoreninjen tako v klasičnih bendih iz devetdesetih kot modernejšem death grind gibanju s preloma tisočletja. Če smo bolj specifični, slišimo klasične elemente zahodnoobalnih legend, kot so Terrorizer in Nause. Tukaj mislimo predvsem na zvočno intenzivne in ekstremno hitre dele, kjer najdemo karakteristične prijeme intenzivnih power akordov ter agresivnega blast beat bobnanja. Njihov interdisciplinarni pristop pa slišimo v spogledovanju z death metalom. V tem primeru nas spominjajo na legendarni ameriški politični grind band Assück. Še eno ime, ki ga zasledimo med skupinami, ki so po bendu vplivale na njihovo ustvarjanje, je Discordance Axis. Ta primerjava je na mestu, ko slišimo redke, a ključne atonalne prehode in kratke izbruhe kaotičnih riffaž. 

Na plošči lahko slišimo šestnajst komadov v manj kot sedemnajstih minutah. Skladbe so kratke, vmes imajo le kratke pavze. Socioclast detonirajo svojo nuklearno moč že v prvih sekundah in njihov zvočni teror traja vse do zadnje sekunde. Dejansko gre za adrenalinsko izkušnjo, saj so skladbe prav enako intenzivne, ko pomislimo na izvrstnost kompozicij. Kljub kratki minutaži skladb imamo tako ogromno enega dogajanja. Dominirajo seveda hitri deli, ki so za poslušalca nadpovprečno zanimivi, saj nas bobnarjeve vragolije povsem prevzamejo in lahko ploščo v celoti poslušamo tako, da se posvetimo zgolj izvirnim trikom bobnov. Poleg adrenalinskega spusta po brzinskem bobnanju slišimo še raznolikost in premišljenost kitarskih riffov. To nam daje občutek, da skladbe sploh niso tako kratke. Nasilnost plošče nas šokira in disorientira. Preden zares dojamemo, kaj poslušamo, je plošča že mimo in ponovno jo moramo poslušati od začetka. 

Socioclast pa se poleg zvoka in klasičnih grindcore prijemov držijo tudi političnega sporočila, ki ga mora imeti grindcore v osnovi. Plošča kanalizira jezo do sveta okoli nas, ki vedno bolj propada. Tako na plati najdemo teme, kot so propagandni algoritmi, sovražni govor, ekološke teme itd. Skratka, Socioclast nam ponudijo perfektno grindcore ploščo na precepu nostalgije in inovativnosti.

Gravesend: Methods Of Human Disposal (20 Buck Spin, 2021)

Tolpo bumov bomo zaključili na drugi obali Združenih držav Amerike z novim bendom iz New Yorka, Gravesend. Njihov prvenec nosi naslov Methods Of Human Disposal in je takoj našel zatočišče pri kultni metalski založbi 20 Buck Spin.

Pred prvencem je bend pri podzemni založbi Stygian Black Hand izdal demo kaseto Preparations for Human Disposal. Tako kot Socioclast so tudi Gravesend tričlanska zasedba, ki nam prinaša zvočno anihilacijo. Prav tako je podobno jedro njihovega ustvarjanja, saj gre za grindcore, čeprav so za razliko od Socioclast Gravesend bistveno bolj usmerjeni v death metal in black metal. Najdemo lahko določene podobnosti s tako imenovanim vojaškim metalom šole Revenge ali Blasphemy, ki je prav sinteza black in death metala, vendar jim vseeno ne moremo pripisat tega žanra, ker so preveč nagnjeni h grindcoru. 

Njihov zvok je zelo umazan in celotna zvočna slika deluje kaotično, kar je dejansko odlična lastnost te plošče. Vse skupaj deluje zelo klavstrofobično, predvsem v trenutkih, ko bobni igrajo hiter bomb blast, tipičen za vojaški metal, ter kitare stružijo nasilne riffaže, ki so skoraj nerazločne, saj je zvočni spekter osredotočen na visoke in nizke frekvence, ki kar zarežejo v ušesa. 

Methods Of Human Disposal ima obraten učinek kot prvenec Socioclasta. Ob prvem poslušanju imamo občutek evforije in besa, ko pa se poglobimo v detajle, vidimo, da bend ne postreže z veliko zanimivih stvari. Ne najdemo dosti unikatnih prijemov ali pa momentov, kjer bi nas godba presenetila. Da se ne bi narobe razumeli: s tehničnega vidika gre za dovršeno ploščo. Primanjkuje dobrih idej. Najbolj izstopajoči trenutki na izdaji sta dve inštrumentalni skladbi, kjer bend uporablja zgolj sintisajzerje in ustvari dungeon synthu podobne »intermezze«.

Gravesendova zvočna interpretacija žanra sovpada z nihilističnimi besedili, ki opevajo morbidne zgodbe newyorških narkomanov, in če smo iskreni, je enako ogaben zven glasbe in besedil tudi ena pozitivnejših točk te plošče. Methods Of Human Disposal je album, ki zadovolji vsakega, ki uživa v hrupnem počrnjenem grindcoru in sta mu brzina ter hrup na prvem mestu. Prisluhnimo še temu albumu v celoti.