SOMRAK: THE BLACKWINGED SERPENT CROWNED

Necroterror, 2012

Le še nekaj ur nas loči od začetka novega leta. Leto 2012 se končuje, svet se na srečo še ni, a album, ki ga bomo predstavili, zveni kot zadnji trenutki Človeštva, preden bi le-to izginilo v plamenih pogube. Dame in gospodje, predstavljamo vam drugo studijsko ploščo slovenskih black metalcev Somrak, The Blackwinged Serpent Crowned.

Somrak so letos invocirali svoj drugi opus maleficius, s katerim uspešno nadaljujejo črno misijo, ki so jo zakoličile številne demo izdaje, par split posnetkov in neusmiljeno hladen, zloben in surov prvenec Abhorred Blessings iz leta 2007. Medtem, ko je marsikateri black metal akt v zadnjih petih letih podvomil v svojo prvotno izraznost in napram surovosti prvega vala, zlobi drugega in okrutni, morda celo samoposmehujoči perverznosti tretjega vala black metala izpostavil skorajda nove filozofske, duhovne in – kako ironično! – blasfemične poglede na lastni jaz, so Somrak ostali zvesti samim sebi, svoji naravi in izrazu. Tukaj ne boste naleteli na bend, ki stavi na hipijadne eskapade, na bend, ki namesto Kozla in Zla opeva lepote narave in ki se s kvazi-teoretičnimi filozofskimi in drugimi članki namerno oddaljuje od tistega individuuma, ki ga je predstavljal na začetku. Somrak so ''black fucken' metal'', surovi, zli in brezkompromisni.

Album The Blackwinged Serpent Crowned je zloveščem imenu primerno hladen in grozljiv. V 44 minutah tu ne boste sanjali o cvetočih gozdovih, o iluzijah ljubezni ali o tolažbi smrti. Ne – strah vas bo, neprijetno vas bo ščemelo v duši, srce vam bo bilo izrazito hitro in ves čas boste imeli občutek, da je morda konec sveta, ki naj bi prišel 21. decembra končno tu.

Vokal je oster, enoličen in brutalen. Je malce bolj v ozadju, a vseeno ves čas vas straši in zalezuje. V ospredju so predvsem na površen posluh enolične kitarske pasaže, ki zvenijo predvsem kot zvarki stare norveške ali finske black metal šole, ki pa na srečo še vedno zvenijo zelo mastno, polno in kot britev ostro. Tukaj ni plehko zvenečih riffovskih zmazkov, hkrati pa ni nekih presežkov. Črnokrila okronana kača ni ovita v slavo in dragulje, a hkrati doseže svoj namen, kot če bi bila najlepša podoba babilonske vlačuge. Čuti se njena dominantna prezenca – in sicer v nepopustljivi, trpeče repetitivni ritem sekciji. Bas je vseskozi prisoten, kar precej spominja na starejše Marduk izdaje, boben pa je nenavadno naravno zveneč, a hkrati močan. Zadnja leta so namreč moč bobnov vedno morali poustvariti umetno, z raznimi sempli in posegi v zvok, ki so najmočnejši ritmični inštrument reducirali na zvok kokic, ki jih zvečer pečete v mikrovalovni pečici. To je bila tudi ena najmočnejših kritik na zvok kakšnih Immortal ali pa Dark Funeral. No, tega pri Somrak ne boste našli.

Komadov je malo, a so dolgi. Po svoje so zelo hitri, agresivni in če se res ne osredotočate, se v njihovi navidezni hipnotičnosti kar hitro zgubite. A to je vsaj v black metalu precej pohvalno, saj poslušanje tako ni zreducirano na zgolj opazovanje in masturbacijo ob poslušanju jebozovnega igranja inštrumentov. Z drugimi besedami – če black metal ne ustvari neke hladne in mrtve sonične atmosfere, je zgrešil svoje bistvo. Od prvega do zadnjega komada pa Somrak ne padejo v pasti površnosti in plehkosti. Zadeva je odigrana natančno, a čuti se človeški faktor. Niti eden od članov kvinteta ne popušča pri igranju, hkrati pa dajejo občutek, da ves čas igrajo ljudje in ne, da je za končni rezultat odgovoren le računalniški poseg studijskega mojstra.

A po vseh teh hvalospevih pridemo tudi do minusov. Namreč, The Blackwinged Serpent Crowned ni nič novega. Je tisto, kar ste poznavalci black metala slišali že pri starih mojstrih, le da je nastalo nedavno in to pri nas, ne pa leta 1991 v Skandinaviji. Album je zlovešč kot v naslovu omenjena kača, a hkrati se tudi vleče kot ena. Na trenutke je težko biti hedonist ob mazohističnem čutenju atmosfere in hkrati poslušalec, ki od opusa pričakuje nekaj več. To je seveda nekaj, kar bi nadalje lahko sprožalo globoke debate o smislu žrtvovanja zvoka in dinamike na račun atmosferike, a gotovo je, da lahko marsikoga tudi odbije. Na srečo je black metal žanr za tiste, ki se lahko spoprimejo z njim, tako da morda nazadnje omenjeni minus tudi ni tako … no, moteč, če hočete. Bi pa bilo nepošteno, če ga ne bi izpostavili. A vsekakor je pred vami še vedno 44 minut hlada, smrti in zla. In to v boljši verziji, ki prekaša marsikateri povprečen izdelek na tem področju.