Treader Recordings, 2018

Tokrat v Tolpi bumov predstavljamo butično krasotico, imenovano Hackney Road, spočeto v sodelovanju angleškega dua Spring Heel Jack in trobentaške legende Wadade Lea Smitha z dodanimi prispevki bobnarja Steva Nobla ter Pata Thomasa s klaviaturami in sintetizatorjem. Hackney Road je londonska ulica na obrobju soseske Hackney, sicer znane po svoji buhteči multikulturnosti. Glede na pogostost pojavljanja londonskih referenc v sodobnem jazzu se zdi, da angleška metropola postaja oziroma se izpostavlja kot eno glavnih središč in vrelišč dotične godbe.

Spring Heel Jack, kar je sicer ime za angleškega folklornega lika, nekakšnega protobatmana, sestavljata Ashley Wales in John Coxon. Začela sta kot producenta jungla in drum'n'bassa, sedaj pa je njun zvok ena od pojavnosti v širokem polju tako imenovanega IDM-a. Sodelujeta z jazz glasbeniki, rezultat česar je tudi pričujoča plošča. Njun zvok zaznamujejo sampli in odmevi orglic, steel kitare ter zasanjan ambient. Kot bi duhovi americane veli med kaktusi neke domišljijske puste kulturne krajine. Nostalgično, žalobno, prijetno tesnobno. Lea Smitha poznamo po gibljivih pihalnih linijah, zaznamovanih s duhovnostjo, igrivostjo in obenem blagostjo, ki na nenavaden način pomirja zvočne napetosti.

Ta naveza omogoča razvoj ambientalnih karakteristik njihovega skupnega izraza in obenem pušča veliko prostora za Lea Smitha, ki se po zvočni pokrajini giblje z razločno lirično noto. Ko govorimo o abbintu ali atmosferi tu nimamo v mislih ozadja, temveč zvočno totaliteto, pokrajino, ki v sebi nosi številne pomene, mapira sodobno duševnost in posega v zvočna ozadja oziroma ospredja naših življenj. Kot smo že omenili, ima dotična atmosfera spektralno naravo: prestregajo nas duhovi preteklosti in drugih svetov, pokrajina je pusta, a obenem čarobna. Wadada Leo Smith vanjo naseli človeško komponento, glas puščavnika. V odsotnosti klasične jazz inštrumentacije pihanje pride do večjega izraza in se bliža človeškemu glasu. Ta je čustven, vendar ne raztresen in kaotičen. Tudi vanj se na nek način vseljuje atmosfera, atmosfera melanholije in vedrine, občutij, ki se nekoliko dvigata nad primerna čustva in predstavljata njihovo metaraven.

Filozofična občutja ali občutja poetične eksistence, bi lahko rekli. Zvok se tako giblje v okvirih določene duhovnosti, ki pa je bolj temačna, tipajoča in tudi negotova. Vendar pa kompozicij, razdeljenih v pet scen, ne zaznamuje zgolj ta modus. Platka je namreč znantno bolj dinamična. Nekateri deli so zaznamovani z napetostjo, ki jo prečijo hrupne pasaže, Smithovo živahno tapkanje v temi ter elektronska igrarija. Kljub bogatosti atmosfere je ta večkrat prevprašana, parana in presegana. Pihanje in elektrončkanje večkrat stopita v dialog in eno ne predstavlja ves čas produktivnega ozadja za drugo.

Gre za skrajno reflektirano, prav tako pa tudi skrajno občutljivo poetiko. Prepredena je z liriko, a tudi škripanjem, drgnjenjem, pokanjem. Iz puste krajine se mestoma razraste bujno rastje nedomačnih rastlin, prižge se taborni ogenj. V nedomačno se naseljuje domačno in obratno. Nekakšna igra opolnomočenja in prepuščanja, napetosti in sproščanja, pomirjanja in boja. V njej Leo Smith znova pokaže svojo nenavadno, že omenjeno zmožnost sprožati protislovne učinke, ki pa so v ušesu gladko prešiti, ne da bi dobro vedeli, kako mu to uspe. Slišati je eksistencialni angažma in – tvegajmo – avtentičnost glasu njegovega inštrumenta, nezgrešljiv avtorski pečat, ki je povezan z umetniško integriteto. Leo Smith je v ciničnih časih glasbenik, ki igra s krvjo, ne da bi ob tem zvenel patetično, namerno ali nenamerno anahronistično.

Ideja sodelovanja s Spring Heel Jack ne bi mogla biti bolj posrečena, kar je nenazadnje jasno že na podlagi preteklih skupnih projektov. Duo Smithu s spremembo modusa ponudi dovolj manevrskega prostora za razvijanje lastnega izraza tudi po desetletjih kariere, obenem pa s svojim inteligentnim pristopom pestrita lastni zvok, pri čemer sta zmožna pretanjenega dialoga in prepuščanja prostora.

Najbrž prav tako ni naključje, da so skladbe tu poimenovane kot scenes, kajti poslušalska izkušnja je precej cinematična. Prizori, ki jih zvoki vzbujajo, spominjajo bolj na ruralno pokrajino kot na živahno ulico Heckneya, kar pa je lahko tudi posledica poetičnega pristopa k razuzumevanju, čutenju in zvočenju urbane krajine. Kolikor seveda ne gre za preprosto imenovanje lokacije, kjer je bila plošča posneta.