Warp Records, 2025

Ko slišimo besedo zlo, naša domišljija največkrat zatava k vizualizaciji pošastnih bitij. Pripišemo jim vse značilnosti, ki naj bi jih poosebljalo čisto zlo. Če želimo ostati na realnejših tleh, pa te iste lastnosti pripišemo političnim figuram, raznim hitlerjem, mussolinijem in stalinom. Redko si ob omembi zla zamislimo povprečnega birokrata, ki z doslednim sledenjem pravilom apatično omogoča delovanje aparatov gorja. Podoben pristop prevladuje tudi v glasbi. Glasbeniki se ob opisovanju grozot najpogosteje osredotočijo na »velike« figure in dogodke zgodovine. Toda to ne velja za člane benda Squid, ki nas, opremljeni s politično filozofijo Hannah Arendt, opozarjajo, da je zlo banalno. Zlo ni nujno nedvoumna monstruozna stvaritev, ki jo prepoznamo na prvi pogled, temveč je del našega vsakdana in se kaže tudi v navidez najbolj trapastih vsebinah.

Preučevanje različnih vrst zla, na čelu s povsem banalnimi, je rdeča nit albuma Cowards, ki je sestavljen kot knjiga neprijetnih temačnih vinjet. Bend se je na predhodnih albumih Bright Green Field in O Monolith ukvarjal skoraj izključno z britanskimi kulturnimi značilnostmi, a številne turneje so razširile njihovo dojemanje sveta. O trenutnem stanju planeta morda še največ pove to, da so po obkrožitvi zemeljske oble ustvarili plato o začaranem krogu pogosto banalnega zla, ki ga ljudje vedno znova drug drugemu vsiljujemo. Apatija, zaradi katere sprejemamo na videz vsakdanje odločitve, ki potem vodijo v katastrofalne rezultate za ljudi in planet, prežema album Cowards. Omenjena tematika je zajeta na veliko različnih načinov, tako da nikakor ne gre za ploščo, ki bi igrala zgolj na eno karto. Ta raznolikost pristopov je zagotovo tudi posledica tega, da so pri nastajanju albuma sodelovali trije producenti.

Stalne metamorfoze znotraj komadov slišimo že v uvodni skladbi Crispy Skin, ki nas potopi v mistično absurdnost sveta. Začetek komada je igriv in spominja na glasbeno podlago starih Nintendovih iger, a njen konec je popolnoma drugačen. Z vztrajnimi spremembami tempa in stilov nas Squid držijo v nenehni napetosti. Menjavanje razpoloženj znotraj posameznih komadov je na tem albumu standard, tako da ne preseneča, da posamezne skladbe vzbudijo plejado različnih občutkov. Crispy Skin uvodno igrivost sklene s saksofonom, ki zveni kot alarm za nevarnost. V primeru Crispy Skin nas ta alarm opozarja na kanibalizem, ki v komadu z namernim pretiravanjem ponazarja, kako smo zaradi strahopetnosti dopustili normalizacijo nepredstavljivo obupnih reči.

Od začetka albuma je nemogoče preslišati jasnost produkcije, zaradi česar se posamezni inštrumenti zelo razločno slišijo. V prvem komadu izstopa težak zvok bas kitare, v skladbi Building 650 pa se v naše možgane zasidrajo zanimivi kitarski rifi. Kitare zvenijo kot matematična enačba, ki bi jo lahko igrala tudi pihala in ki muziki vlijejo dodatno teatralnost. Vseskozi nas spremlja občutek gledališčne oziroma filmske godbe. Četudi skladbe niso zelo integralno povezane, bi ploščo radi označili kar za konceptualno. Vedno znova se pojavljajo teme nasilja, umora in apatičnega sledenja družbeni stvarnosti, ki nas nedvomno vodi v propad.

Propadu človeštva se najbolj približamo v norosti komada Blood on the Boulders. Med poslušanjem smo se že prepustili na videz neizbežni usodi, a nas je skladba sama zaustavila z dobesedno zaustavitvijo tempa. S tem breakdownom komad nenadoma preseka tok z boleče intimnim vokalom, ki ponavlja, da je kri na skalah. Preprost, toda učinkovit groove pusti veliko prostora preostalim glasbilom, ki nato izmenično polnijo zvočno podobo pesmi. V njej se stopnjujejo tudi sklici na ameriško kulturo in na človeško obsedenostjo z nasiljem, ki ga hollywoodsko repliciramo. Komad Blood on the Boulders se loteva povezanosti Beach Boysov s Charlesom Mansonom in naše obsedenosti s spektakularnimi dejanji nasilja, h katerim se vseskozi vračamo, kot pravi vokalist Ollie Judge.

Judge ni zgolj primarni vokalist zasedbe, temveč tudi bobnar. Prav bobnanje pa je tisto, ki je najbolj preprosto in zato plejadi drugih glasbil omogoči, da zasedejo osrednje mesto v zvoku posamezne skladbe. V paranoičnem komadu Cro-Magnon Man so to denimo piskajoči sinti, ki vzbujajo nelagodje. Komad sicer združuje ambientalni postrock s krautrockerskimi vplivi in zato še najbolj spominja na pretekle izdelke zasedbe. Album Cowards je še bolj ambientalen kot njegova predhodnika, besedila pa bolj ezoterična. Nekatere skladbe so tematsko jasnejše in zato lažje razumljive, spet druge, kot sta Building 650 in Cowards, pa so večje uganke in bolj odprte za interpretacijo. Pri vseh prevladuje občutek, da opisujejo filmske prizore, ki se vrtijo v glavah bendovih članov. Glasba je teatralna, v inštrumentalni obliki pa bi sodila tudi v kako psihološko dramo Hitchcocka ali Wellsa.

Na albumu slišimo zanimive menjave ritma, ki ne izpadejo pretenciozno in niso same sebi namen. Navdušuje ton bas kitare, da je zvok benda daleč od značilnega postpanka, pa potrjujejo kitare, katerim pravzaprav ne dodajo efektov, kot je distorzija. Izstopajoče se rabijo zgolj v naslovnem komadu, ko nas brneče kitare oblijejo s toplino, in v komadu Showtime. V tej skladbi praskajoče kitare ponazarjajo neprijeten občutek, ki je posledica nenehnega kljuvanja v naših mislih. Voajeristični komad Showtime je neposredna uglasbitev kulturne industrije in njenega načina dela, ki osebe potiska v ekstremne situacije zavoljo lastnih finančnih ali umetniških motivov. Na primeru Andyja Warhola uprizori realnost pogosto slavljenih mož, ki se na koncu skoraj vedno izkažejo za sadistične samovšečne pošasti.

Skladbe se zvijajo kot kače. Mistična besedila o spuščanju ljudi nazaj na raven živali, na raven mesa, pa samo še utrdijo sporočilo albuma, ki premleva o nazadovanju človeštva zaradi apatičnega sledenja ustaljenemu družbenemu redu. Morda je izbira čembala, ki igra prominentno vlogo v zvoku albuma, posledica prav teme evolucijskega nazadovanja. Morda bo koga zmotilo pomanjkanje udarnosti in jasnih hookov, ki poslušalce običajno pritegnejo na značilnih postpankovskih izdelkih. Album namreč ponuja precej zapleteno, mestoma tudi težavno poslušanje. Toda obljubimo lahko, da poslušalčevo vztrajnost muzika nagradi tudi z razumevanjem vedno novih zvočnih dodatkov, zaradi katerih je album na dolgi rok dostopnejši.

Squid tudi na tretjem albumu ostajajo zvesti težnjam po ustvarjanju vse bolj ekspanzivne glasbe. Znova jim je uspelo ravno toliko spremeniti zvok, da glasba deluje sveže, hkrati pa še vedno ohranja značilni stil zasedbe. Ni zares podobna bendovim prejšnjim izdelkom, hkrati pa albuma Cowards ne bi mogel ustvariti nihče drug. Tematsko je meditacija o ideji, da kot človeštvo nazadujemo. Kot pove naslov, se to dogaja zaradi strahopetnosti, ki jo izkazujemo, ko izpolnjujemo na videz banalne zahteve ubijalskega sistema. V devetih vinjetah se dogajajo dramatični filmskimi zapleti, ki opisujejo zlo v njegovih številnih manifestacijah od kanibalizma do mehanizmov slave. Tematsko se bend loteva čedalje kompleksnejših tem, njihov zvok pa se razvija in mutira čez še tako široko zastavljene definicijske meje postpanka. Človeštvo nazaduje, lignji pa se razvijajo naprej.