Staff Benda Bilili: Bouger Le Monde

Crammed Discs, 2012

Svoj drugi album je kongoška zasedba Staff Benda Bilili nadvse primerno naslovila Bouger Le Monde oziroma v prevodu »naj se svet zatrese«. No, glasbeni svet se je dodobra zatresel že ob prihodu prvenca Très Très Fort v letu 2009. Nemara je k tako dobremu sprejemu botrovala tudi zgodba o samem bendu, to je njegovo socio-kulturno ozadje. Zasedbo namreč zvečine sestavljajo paraplegični ulični muzičisti iz Kinšase, ki so vadili v napol zapuščenem mestnem živalskem vrtu, svojo sočno in udarno muziko pa so nadvse umetelno ustvarjali na doma narejenih glasbilih.

Band, ki smo ga imeli srečo slišati na odličnem drugogodbaškem koncertu, je na ulicah Kinšase odkril belgijski producent Vincent Kenis, znan po delu s projektom Congotronics. Kenis je produciral tudi album Bouger Le Monde, na katerem se je zasedba spretno izognila prislovičnim pastem drugega albuma. Glasbenikom se pozna, da so od izida prvenca, ki je požel hvalo tako v specializiranih medijih kot tudi v tistih bolj splošne narave, odigrali več kot 350 koncertov. Zato glasba deluje razigrano in živo, zvok je zgoščen, a hkrati slojevit, izvedba pa navdušuje tako z energijo kot z domiselnimi vložki in aranžmajskimi rešitvami.

Staff Benda Bilili so se pametno odločili, da na drugem albumu ne postavljajo toliko v ospredje svojih unikatnih inštrumentov in njihovih nekonvencionalnih cingljajočih in ropotajočih zvokov, čeprav so še kako slišni. Zato pa je na albumu obilo navdušujočega večglasnega petja, neustavljivega groova in pozitivne energije, ki veje prav iz vsake pesmi. Osnovo za skladbe so poiskali v kongoški rumbi ali soukusu, ki pa so mu dodali bolj ali manj slišne navezave na druge zvrsti, od rocka in reggaeja do calypsa.

Album ima neverjetno dober dinamični lok in se posluša gladko in sladko v enem samem zalogaju. Čeprav nam večinoma postrežejo s precej živahnimi in na ples naravnanimi komadi, jih sem ter tja potresejo s kako bolj umirjeno, skorajda baladno vižo. A tudi take pesmi so lepo umeščene v celoto, ko denimo psihedeličnemu štiklu Kuluna/Gangs sledi svojevrstni močvirski blues Djambula, ki deluje kot bi bil snet s kakega albuma Dr. Johna.

Novi album so, za razliko od prvenca, ki so ga posneli kar v omenjenem živalskem vrtu, snemali v studiu Renapec, ki je v preteklosti gostil nekaj najbolj zvenečih imen soukusa, kot sta denimo Franco ali Papa Wemba. Kljub temu, da so snemali v studiu, ni v glasbi slišati nobene premišljene polikanosti ali, bognedaj, preproduciranosti. Zvok benda ostaja neposreden in organski, njihov groove je malone otipljiv, harmonično petje pa sugestivno in mamljivo. Slednje ne čudi, če vemo, da  od desetih članov zasedbe kar sedem poje bodisi glavne bodisi spremljevalne vokale.

Omeniti je treba, da se je bend od prvenca tudi okrepil s tremi novimi člani, med katerimi je tudi en kitarist. Ob tej kitari, ki ob raznorodnih ritmih polaga osnove za pesmi, pa je treba omeniti še glasbilo, imenovano satonge, ki je za zasedbo že postalo njen razpoznavni znak. Gre za doma narejeno brenkalo iz ene same strune in pločevinke. Kljub tej eni sami struni so solaže na tem glasbilu vse drugo kot monotone ali monofone; nasprotno, ponekod zazveni povsem utrgano in distorzirano kot v najboljših časih psihedeličnega rocka.

Staff Benda Bilili so na drugem albumu potrdili sloves inventivnih in domiselnih glasbenikov, ki se ne menijo ne za trende ne za pričakovanja. Pričakovanja po enakem ali podobnem bodo izneverili z vedno novimi zvočnimi štosi, trende pa raje sami ustvarjajo, kot da bi jim sledili. Dokazali so, da ne gre za začasno ali efemerno atrakcijo, ki bi eksploatirala lastno nesrečo, pač pa za kolektiv zrelih in zavestnih glasbenikov, ki je pošteno zatresel ne le afriška, ampak kar svetovna glasbena dogajanja.