Pi, 2012

Newyorški saksofonist Steve Lehman sodi v mlajšo generacijo jazzerjev, ki pa se je kljub temu že dodobra uveljavila na novojazzovski sceni. Lehman, ki se je rodil leta 1978, je že z dobrimi dvajsetimi leti snemal z legendarnim Anthonyjem Braxtonom, pri katerem je tudi študiral. Ob Braxtonu velja med njegovimi učitelji in mentorji obvezno omeniti še leta 2006 preminulega Jackieja McLeana, ki je ob avtorskih albumih pustil pečat tudi kot sodelavec številnih velikanov, kot so na primer Charles Mingus, Miles Davis, Art Blakey ali Mal Waldron.

Omenjena jazzerja sta pomembno sooblikovala Lehmanov izraz, ki v svojih skladbah vešče sooča stari jazz, večinoma bopovsko zapuščino, in moderna strujanja. Zato je njegov izraz ponekod obveljal za preveč zapletenega ali celo znanstvenega, kar pa več govori o poslušalcih kot o njegovi muziki. Lehmana dostikrat omenjajo v isti sapi z nekaterimi drugimi mladimi levi novega jazza, kot sta pri nas precej dobro znana Vijay Iyer in Rudresh Mahanthappa. Z obema je igral in snemal; omenimo tukaj le projekt Fieldwork z Iyerjem ter sijajen album »Dual Identity«, ki sta ga sopodpisala z Mahanthappo.

Lehman redno sklada tudi za moderne klasične sestave, bodisi komorne ali številčnejše zasedbe. Tudi v jazzovskem ustvarjanju se je preizkusil z večjo zasedbo, in sicer z oktetom, pri katerem se je razmahnilo njegovo nagnjenje k visoko strukturiranim skladbam. Vendar le-to ni nič manj razvito na albumu, ki ga predstavljamo danes in ki ga je posnel s triom. Ob Lehmanu sta v triu Damion Reid na bobnih in Matt Brewer na kontrabasu. Z obema je že prej igral, kar se še kako sliši na albumu, na katerem nam trojica postreže z razgibano in doživeto odigrano glasbo.

Prejle omenjena kompleksnost se najbolj kaže v Lehmanovi igri; le-ta je, ker je v tem triu edini solist, zgoščena, razvejana in večplastna, a vseeno neposredna in čuteča. Lep primer najdemo takoj na začetku albuma, ko Lehman sam uvede skladbo Allocentric. Njegov altovski saksofon nežno zaigra krožno sanjavo melodijo, ki zveni bolj kot skica, kot pa dokončana skladba.

Ko pa se Lehmanovo eterično, meditativno uvajanje neha ter se mu pridružita še odlična Damion Reid in Matt Brewer, dobi prej nakazana skladba pravi zagon. Začetna zankasta melodija se razpre in zaživi na novo, ko ritem sekcija ubere poskakujoč, zankast ritem, ki nosilno temo hkrati podpira in ji ritmično oporeka. Podobno dvojnost kot v tej avtorski skladbi najdemo tudi v nekaj starejših skladbah drugih avtorjev, kakršni sta Coltranova »Moment's Notice« ali »Mr E« omenjenega Lehmanovega mentorja Jackieja McLeana.

Pa vendar Lehman v teh priredbah poskrbi za tudi dostojen poklon »ta-starim«, tako v lastnem igranju, ki je tokrat bolj napadalno in odrezavo, kot v igri ritem-sekcije, ki pošteno zaswinga, a si hkrati privošči zasuk ali dva v nalomljene ritme. Poleg Coltranove in McLeanove skladbe najdemo na albumu »Dialect Fluorescent« še dve predelavi. Lehmanov trio se je lotil še standarda Dukea Pearsona »Jeannine« ter pesmi »Pure Imagination« iz filma »Willy Wonka and the Chocolate Factory«.

Slednja, morda paradoksno, na najboljši način pokaže trio v vsem njegovem ritmičnem in melodijskem bogastvu. Pesem, ki v izvirniku iz leta 1971, ko jo zapoje igralec Gene Wilder, zveni kot poklon klasičnemu obdobju ameriškega popevkarstva ali croonerstva, se v jazzovski preobleki razkaže kot malone epska stvaritev, v kateri muzičisti urno razgrnejo kopico modernističnih jazzovskih prijemov.

Glasbeniki lepo, zapomljivo nosilno melodijo sprva fino tkejo v bolj liričnem vzdušju, a se kaj kmalu poženejo v njeno nadgradnjo. Iz nje tvorijo številne odcepe, ki se ritmično odmikajo od začetka. Ti odcepi se v skladbi večkrat v hipu zasukajo in nam ustvarijo vtis skladbe v skladbi, nenehnega prenavljanja in poglabljanja skladbe, zaradi česar se poleg ritma spreminja tudi vzdušje same skladbe.

Če se ob sklepu vrnemo na začetek: res je, Steve Lehman v svoji glasbi vešče združuje staro in novo, njegova kompleksnost pa nikoli ni sama sebi namen, temveč jo prek cepljenja na preverjene pa tudi nove jazzovske obrazce glasbeniki ustvarijo za nadvse dostopno in celo všečno. Predvsem pa navdušuje občutek živega, odprtega igranja, ki deluje hkrati zgoščeno in poduhovljeno ter zračno in zabavno. Priložnost za živo preverbo rečenega se obeta že jutri, ko nas bo prav ta trio obiskal v sklopu cikla Cankarjevi torki.