Bison, 2024

Ko otrok poseže po plastelinu in voščenkah, je njegova pest neobremenjen inštrument nebrzdane domišljije. Absurdne čačke in brezoblične strukture se valijo izpod njegovih prstov in čakajo na brezkompromisno ljubezen hladilniškega magneta. Otrokove umetnine niso podvržene primerjavam in standardom — resnično obstajajo v neke vrste vakuumu, izvzete iz konteksta tisočih preostalih malčkov, ki simultano ustvarjajo takšne in podobne packarije. So brezmadežna čistost človeške ustvarjalnosti – uokvirjene na format A4 ter ovekovečene z ličnim datumom in pripisanim številom let, ki jih je zvedavo bitje že prebilo na zemlji. Otroška risba ni hvaljena zavoljo njenih kvalitet, temveč zaradi samega akta ustvarjanja.

Leta seveda zbledijo, hladilniki pocrkajo in magneti popadajo na tla. Nastopi resničnost in taisti otrok kar naenkrat ve, kaj so no wave in The Wire in Rate Your Music in hipnagogični pop in zakaj je kitara pravzaprav mrtva ter kdo točno jo je ubil, pa tudi, kaj je dober impro in kaj slab impro in kaj tisti srednje-dober impro in katerega od teh improv je najteže poslušati. Otrok hoče nekaj novega, nekaj svežega, brezkompromisnega, nekaj, kar požgečka možgane do iste ekstaze kot tista brezpogojna ljubezen hladilniškega magneta. Vsaj trije takšni otroci so Londončani. Finlay Clark, David Kennedy in Jessica Hickie-Kallenbach so Still House Plants, okroglih deset let star kolektiv, ki na novi plošči If I don't make it, I love u neumorno lovi brezbrižnost. Toda vprašanje, ki se nam poraja ob poslušanju njihove nove plošče, ni, ali je brezbrižnost sploh mogoče ujeti. Still House Plants še zdaleč niso prvi, ki so se lotili te odisejade – bolj pereče je vprašanje, ali spadajo med tiste, ki jim je to že uspelo.

Zaresna samosvojost je tako ali tako izkrivljen koncept. Težko je namreč reči, kdo jo komu sploh lahko pripiše. Isto velja za novost in brezkompromisnost – stvaritve, zdaj izvzete iz relativnega vakuuma nedolžnega otroštva, so nenehno podvržene tisočerim primerjavam, vzporednicam in analizam. Hladilnike zamenjajo brutalna seciranja po sistemu čustveni–naboj–kompozicija–žanr–zvok, pri čemer zunanjemu opazovalcu velikokrat ni jasno, ali je bolj cenjena izpolnitev božanskega ideala tovrstnih kategorij ali zgolj tista najpristnejša, najbolj človeška zavrnitev tega ideala. Menda lahko krivimo Adorna na eni in srednjerazredne drstišče indieja na drugi strani – dejstvo pa je, da je vse skupaj neka mastna zmeda.

Still House Plants so z novo ploščo ena neštetih skupin, ki se v redefiniranju glasbenega izraza spuščajo v medprostore omenjenih standardov, skladno z novodobno prakso značilnega eklekticizma. Na eni strani jih odlikuje povratek k minimalizmu preko logike dodajanja z odvzemanjem. V tem kontekstu ponavljajoča se in mestoma skoraj hipnotična narava plošče odseva odraščanje trojice z Autechre in otoško elektroniko. Na drugi strani je prisotna neverjetna stopnja uigranosti in organske napetosti, ki se kaže v poljubnem, utripajočem poigravanju s tempom in intenziteto komadov, kar skriva njihov čustveni naboj. Ploščo zaokrožajo mnogi dromljajoči, odmevajoči kitarski akordi, medtem ko svoje polljubezenske, poleksistencialne premisleke s presenetljivo soulovskim vokalom izliva Jessica Hickie-Kallenbach. Vse skupaj je docela premišljeno in odmerjeno v svoji nekonvencionalnosti, morda se prav zato težko otresemo občutka, da prej kot eksperimentalno, svobodnjaško godbo tipa domačih prvakov Svojat poslušamo v laboratoriju ustvarjen približek svobodnjaštva, ki ga je noto za noto mukotrpno sestavljal užaloščeni robot, čigar procesorji imajo vase vžgane bežne spomine nekega oddaljenega otroštva.

Ker pa je seveda nemogoče reči, kaj se plete za očmi mladih Londončanov, je mogoče zlahka trditi tudi, da je bil užaloščeni robot, obsojen na objokovanje hladilnikov in fragmentov pozabljenega otroštva, pravzaprav zavestna stvaritev alternativne trojice. V tem primeru je If I don't make it, I love u seveda brezčasna klasika. Težko si je namreč predstavljati zvočno kolobocijo, ki bi z večjo natančnostjo prikazala depresivno resničnost rockerskega vsakdana, razpetega med ideale preteklosti in perfekcionistične komplekse nove prihodnosti. Still House Plants plejejo pokopališča no waverskih in postrockerskih eksperimentov preteklega stoletja, izkupičku pa pridodajajo obilo časovne manipulacije in obilo dokaj vprašljivih soulovskih balad, ki opevajo bledino vsakdana 21. stoletja. Takšnih čustev res ne delajo – pardon – ne vzbujajo več. Za konec bi recenzent res rad omenil še to, da ga naslovnica plošče spominja na speštano formo naslovnice legendarne eksperimentalno-industrialne plate Ape of Naples, pri čemer je prepričan, da v tem tiči nekaj ironije.