Born Yesterday, 2023

Skupna točka prostranih polj postpanka je pogosto temeljna in vseprisotna anksioznost ustvarjalnega okolja. Od gnijočih temeljev postindustrijske severne Anglije do brutalističnih sivin vzhodnonemškega vsakdana – okolje, naphano s pritiskom, tenzijo in slutnjo neotipljive hladne odtujitve. Velemesta smradu in pogube, ameriške sanje na pokopališču zgodovine – takšne podobe klecajočega, razkrajajočega imperija uglasbuje četverica čikaških postpankerjev, ki slišijo na ime Stuck. Po duši je temu kvartetu, ki slalomira med komedijo absurda in sistemsko kritiko, kakšna dobra plesna burleska bolj povšeči od črnogledega cinizma – tako denimo na svoji drugi dolgometražni plošči z naslovom Freak Frequency mojstrsko mešajo prizemljeni realizem s komičnim nabojem iskrene čudaškosti.

Zasedbo Stuck je leta 2018 lansiral pevec in kitarist Greg Obis, ki se je pred tem gibal v nežnih kantavtorskih vodah. S četverico so doslej izdali nabirko EP-jev, Freak Frequency pa je po plati Change Is Bad iz leta 2020 njihov drugi dolgometražec. Skupina, ki jo poleg Obisa tvorijo David Algrim na bas kitari, Tim Green na bobnih in Donny Walsh na kitari, se že od svojih začetkov giblje v precej specifičnem polprostoru postpankerske scene, katere se je v šaljivih spletnih beznicah oprijel termin egg punk oziroma jajčni pank. Gre za brezobzirno šaljiv in absurden košček scene, ki se sicer oprijema družbeno kritične tematike, a to slika skozi prizmo oglatastih ritmov, čudaških kompozicij in disonance. Egg punk je retrospektiven žanr, katerega označba se je – malo za šalo malo zares – oblikovala v spletnem okolju prejšnjega desetletja, in sicer z namenom kategorizacije raznoraznih zasedb, katerih skupna lastnost je predvsem zgledovanje po kultnih art-pankerjih iz Ohia – skupini DEVO. Vprašljivosti navkljub tovrstna žanrska oznaka čikaškim postpankerjem docela pritiče – že pri površnem poslušanju nam namreč takoj v ušesa pade zapuščina kultnih ohajčanov.

V svojih preigravanjih Stuck to zapuščino do neke mere res poustvarjajo, a obenem močno rinejo v smeri svojstvenega pristopa. Če že, vedno zgolj z eno nogo stojijo v pastižu trapastih sedemdesetih – z drugo namreč pogumno brodijo po blodnjaku sodobne krize srednjega razreda. Vse kotičke džungle odtujenosti, depresije in cinizma razseka Obisova mačeta – nikdar z revolucionarno svežimi prijemi, raje s tistimi vsem poznanimi in venomer aktualnimi. Opeva dominacijo stresa in odtujenosti, neusahljivo potrebo po spremembi, željo po iztrganju iz morilskega ritma prostega trga in pisarniškega vsakdana – podstat Obisovih idejnih smernic je reakcija na razpad tako resničnih kot navideznih struktur ameriškega imperija, na pogorišču katerega je treba iskati – in najti – upanje. Podobno kot so The Drin na svoji letošnji plošči Today, My Friend, You Drunk The Venom slikali zdeprane planjave Ohia, nam Freak Frequency ponuja uvid v gnijoče kolesje Čikaga, ki že tako ali tako nikdar ni slovel po všečnosti. 

Stuck vedo, da vsaka diagnoza potrebuje neko, pa če še tako utopično prognozo - upanje. Na tem mestu čutimo te čudaške frekvence – v igro vstopa zasedbin izvrstni čut za kontrast. Gre za mojstrsko prepletanje sistemske analize z oddaljenim in nedoločljivim duhom spremembe. Ta temeljni kontrapunkt na Freak Frequency svoje zmagovito mesto zavzema v sferah skladanja. Utelešen je v obliki mitraljeza plesnih bobnov, oglatih in špičastih kitar ter smešno veseljaškega basa. Zasedbin skladateljski etos je poln zbadljivega humorja in bizarnih trenutkov, pri čemer pa ostaja vselej ovit v zaščitni celofan mojstrske produkcije. Nobena kitarska nota ni odveč, nobena linija ni zapravljena – godba je v svoji šaljivosti nadvse precizna. 

Zobe, ki so Idlesom v sopari pretiranega optimizma z leti odpadli, Stuck razkazujejo z režečim nasmeškom. Brutalni in šaljivi absurd, v udobje katerega se je v begu pred še preveč resničnim kolapsom zatekla britanska windmill scena, je – in bo – za Stuck zgolj ena izmed odskočnih desk. Svoje udobje čikaški kvartet najde v paralizirajočem neudobju vsakdana, katerega vseobsežnost ponuja obilico oprimkov – dokler smo dovolj prisebni, da plezamo navzgor. Imamo dobre pol ure časa, da se, pijani od hiperstimuliranega postpanka, odločimo, ali bomo najprej plesali, najprej metali granitne kocke ali pa počeli kar oboje. Stuck so dovolj prizemljeni, da nam bodo stali ob strani – z ravno pravo mero brezbrižnosti, s katero godejo dalje.