Profound Lore, SIGE, 2015

Pozdravljeni v nocojšnji oddaji Tolpa bumov, tokrat že drugo soboto zapored njen termin namenjamo založbi Profound Lore oziroma njenim varovancem. Založbo in njen repertoar smo sicer pred leti tudi obširneje predstavili v oddaji DJ grafiti, prejšnjo soboto pa smo namenili Jefu Whiteheadu oziroma njegovemu projektu Leviathan in plošči Scar Sighted, ki je letos izšla pri dotični založbi. A nocoj se od severnoameriškega black metala, ki je bil na tapeti pred tednom dni, pomikamo v drugačne globočine. 

Sumac je dvo- oziroma tričlanska zasedba, ki bi jo v določenih krogih poslušalcev tako imenovanih "heavy" zvrsti lahko označili kar za zvezdniško. V njej sta se namreč združila Aaron Turner iz bivših Isis - ki kljub imenu nikoli niso mešali štren na Bližnjem vzhodu, so pa bili v času delovanja dobri znanci domačih odrov - in bobnar Nick Yacyshyn iz čislanih Baptists. Da, to je tisti hardcore bend, ki mu celo Dave Grohl poje hlavospeve. K studijski zasnovi plošče sta Turner in Yacyshyn povabila še basista Briana Cooka, nekdanjega člana These Arms Are Snakes in hardkoraških junakov Botch, ki se bo z Russian Circles 5. aprila mudil tudi v Kinu Šiška. 

Poleg vseh omenjenih glasbenikov pa je pečat na miksu plošče pustil še Kurt Ballou, absolutni bog sodobne metalske in hardkoraške produkcije. Čeprav je kopanje po biografijah in diskografijah članov benda, drugih sodelujočih in njihovih medsebojnih povezavah nedvomno privlačna in nagrajujoča opcija, ki jo lahko samo priporočimo, se v današnji Tolpi bumov vendarle osredotočamo na album, katerega opise zaznamujejo ambiciozni pridevniki, kot so kolosalen, silovit, uničujoč in kar je še podobnih klišejev tako imenovanih težkometalnih odvodov. 

Na tej točki se zato zdi vredno pomuditi pri sami definiciji težkih zvokov, saj najbolj poljudna definicija tovrstne glasbe verjetno zajema predvsem elemente dolgih rifov, zamaščenih distorzij in bolj ali manj razumne mere glasnosti. A kot je nekoč pripomnil producent Jack Endino, težko zvočenje ne pomeni nujno le hrupnih kitar. Bolj kot za to, kako zveni sama glasba, gre pri marsikateri sodobnejši različici metala, pa tudi drugih zvrsteh, pravzaprav za poglede na svet in dostikrat precej intimna popisovanja izkušenj in doživljanj samih glasbenikov. Sumac oziroma njihov album The Deal, ki je izšel 17. februarja, prav gotovo zaznamuje ta vidik ustvarjanja. Kljub temu, da težkih kitar in obvladanega kričanja na plošči nikakor ne manjka, gre na albumu vendarle za več kot samo nekontrolirano tesnobo, posredovano z glasnimi rifi in slušnimi zlorabami. 

Prav nasprotno, Turner je denimo že samemu iskanju članov benda namenil mnogo pozornosti in časa, in šele ko je v akciji spoznal nadarjenega in vedno bolj cenjenega bobnarja Yacyshyna, se je odločil projekt sploh izpeljati. In plošči se tovrstna preračunljivost, o kateri govorimo predvsem z vidika dovršenosti končnega izdelka, vsekakor pozna. Kaže se pravzaprav v mnogih prvinah in odtenkih. Omeniti velja zlasti načine in sredstva zapolnjevanja zvočnega prostora, kar gre verjetno pripisati tudi siceršnjemu Turnerjevemu eksperimentiranju na tem področju, ki se denimo kaže v bendu Mamiffer, v katerem Turner sodeluje z ženo Faith Coloccia. Omenjamo zlasti Turnerja, ker je njegov zvočni odtis na pričujoči plošči že po prvem posluhu nezgrešljiv, a zasluge za osvežujočo, sem in tja celo improvizacijsko naravo gredo v podobni meri tudi nadvse spretnemu in prožnemu bobnarju in zaenkrat sicer le gostujočemu basistu Cooku. Lahko rečemo, da jim je skupaj uspelo, da so ravno prav pozornosti namenili tako slastnim detajlom in ambientalnim otožnostim kot tudi zmešnjavi vročekrvnosti, ki cilja na to, da pretrese drobovje poslušalca.

Z vidika zvestobe brezkompromisni, a z leti vendarle bolj umerjeni ekspresiji in hkratnim premišljenim ter pogumno razgibanim instrumentalnim aranžmajem gre ploščo tako primerjati z lanskim povratniškim dolgometražcem zasedbe Godflesh, z vidika pristnosti izraza pa jo lahko vzporedimo zlasti s Turnerjevimi prizadevanji - tako glasbenimi kot tudi tistimi v okviru dolgoletnega angažmaja pri sedaj preminuli založbi Hydra Head. Trditev, da gre za prelomno ploščo, bi bila sicer pretirana, vsekakor pa gre za spodobno vrnitev h koreninam, ki so se v tem času razrasle, oprijele svoje podlage in hkrati spojile s podrastjo sosednjega rastlinja. Nedvomno se bo o plati The Deal govorilo tudi konec leta ob sestavljanju neizogibnih letnih seznamov.